SAJETA 2007
Tudi sam rabim kar nekaj časa, da vsaj približno preklopim (v celoti na srečo nikoli) na stanje, ki je Slovenija in ni Sajeta.
Ob branju prvega odstavka (predvidevam da Iztokovega) zapisa sem takoj zafleširal na antologijsko izjavo Luke Z.-ja,izrečeno v sobotnem filmu, predvajanem na Sajeti, namreč o brezvezni hipijadi, ki da se upira kar tja nekam v tri jointe, v recenziji glasbenega dogajanja na Sotočju, zapisani na http://www.radiostudent.si/, pa pravi še , da je dan za dnem z osuplostjo opazoval dogajanje v "baznem taboru" (če je odraščal kje na Dolenjskem podeželju, kjer so podobni bazni tabori postavljeni 365 dni na leto, lahko to morda pripišem delovaju refleksa, imenovanega po doktorju Pavlovu).
»Bazni tabor« je zame sestavni in bistveni del Sajete, kot tudi in seveda in predvsem koncerti, delavnice ali kar koli drugega, izbire katerih je na taboru in na Posočju še in še, pod pogojem, da vsaj približno veš, kaj hočeš in česa si želiš.
Hipi že nekaj časa nisem, imam pa z njimi na srečo precej stičnih točk in mi je teden dni šotorjenja z njimi ljubše od sobivanja s katerokoli drugo subkulturo, sploh pa v primerjavi z ne-kulturo običajnih dopustnikov.
Fenomen ohranitve hipijevstva na Tolminskem sam dojemam kot posledico dejstva, da v ključnih trenutkih preloma s starega v novo pred tremi desetletji niso podlegli brcam, ki jih je delil pijani škorenj slovenskega panka, gibanja, ki je v osemdesetih glasbeno in predvsem ideološko, tisti šunder od muske bi še preživeli) vedrilo (ali sploh kdaj?) in se (pretežno) oblačilo na domači grudi S tem so se izognili opustošenju, ki ga je to obdobje pustilo za sabo (tolminski puntarji pač,če je treba, tudi proti panku, kao razrednemu sodrugu, v bistvu pa bolj ko ne okornemu rogoviležu tropa nacuzanih polburžujskih mladcev), za desetletje in več poniknili in se vrnili na pogorišče z zdravim, vitalnim in naprednim podmladkom, ki danes skupaj z preživelimi starostami tvori sceno, ki jo predstavlja tudi Sajeta (če sem vsaj približno kaj razumel, je tovrstni začasni umik kot eno od možnih strategij preživetja v kriznih časih nakazalo tudi Zadnikarjevo predavanje v MINK-u) .
Pa še par besed v obrambo lika in dela Hansa-Joachima Roedeliusa:Kot so bili Cluster in njim podobni v času začetkov in do danes nepreseženih vrhuncev svojega ustvarjanja v sedemdesetih predmet posmeha in nerazumevanja kritikov in »poznavalcev«, se zgodovina spet ponavlja, le da je danes kritika njegovega početja lahko povsem na mestu, je pa to le ena od slabših opcij, ki so nam na voljo.
Glasba krauta je v času nastanka učinkovala šokantno. Bila je nova, zvočno drugačna, zapovrh pa še enostavna, večkrat očiščena do kosti (npr. komad Monza Roedeliusovega benda Harmonia, pank rock nekaj let pred uradnim pojavom panka),večkrat tudi plesna (v Ljubljani so takrat plesali v glavnem samo šminkerji in hipiji, sicer je bilo na koncertih kao kul biti pri miru, kritičen in analitičen). Razumeli in sprejeli so jo predvsem tisti, ki so jo zaštekali in pa tisti, ki nismo stekali čisto nič, smo jo pa začutili iz prve, pretežno mladi, sveži uživalci drog, pravzaprav neke vrste glasba za bele (pol)urbane hipije,ostali, predvsem kritična srenja, pa tudi rokerji ožjih obzorij, so bili pretežno ignorantski ali celo zgroženi ("hladno, brez čustev, igrajo mašine in ne ljudje...").
Kot pravi Koja: "DA LI UMEŠ DA RAZUMEŠ? ..... NIŠTA NE UMEŠ!"
Tudi na RŠ-u te glasbe razen v oddajah Aleksa Lenarda, ki pa jo je v glavnem umeščal v ohlapen okvir gibanja Rock In Opposition, ni bilo slišati, dokler ni tam začel opreme sestavljati tudi kakšen Tolminc (govorim o obdobju od leta '78, za prej ne vem).
Na srečo so se vmes zgodila devetdeseta, ki so stvari vsaj za nazaj približno umestila tja, kamor od nekdaj spadajo.
Kasneje se je glasba večine ključnih izvajalcev (tudi Roedeliusa) razvodenela in tudi sam si pred koncertom nisem obetal pr vrhunskega dogodka in če na stvar gledam s kritične distance, ga tudi ni bilo, prej obratno.
Pa vendar: Roedeliusov dj set na Sajeti je bil bizarna mešanica najrazličnejših stilov, meni osebno še najbližje glasbi, ki bi se lahko vrtela na kakšnem house partiju (izven sezone seveda, saj je izven časovna) za upokojene avstrijske turiste v kakšni Costa del… ob španski obali. Škoda, da se po zaključku ambientalnega dela niso umaknile klopi, mislim, da bi ožja ekipa pod odrom znala nastopiti s kakim popolnoma svežim plesnim korakom (morda mačji step ali kaj podobnega). Vmes je bilo tudi nekaj totalnega šundra, v večini pa čisti biseri.
Izven časni nateg? Ah, ti jazz kritiki!
Grozljiva plat nastopa pa je bil njegov pijani sopotnik, a tudi tega je Hans-Joachim prenašal stoično in umirjeno in s tem še dodatno nakazal širino svojega bitja. Čisti zen. Ne vem sicer, kaj natančno naj bi le-ta bil, a če sploh kaj je,potem ga je to nedeljo zvečer poosebljal Hans-Joachim . Na trenutke njegova pojava delovala že tako pobebljeno, da bi ga odgovorni brez slabe vesti lahko odpeljali na katerega od psihiatričnih oddelkov na detaljno analizo. Koncert, ki ga še niti približno nisem uspel premleti, vrhunski poden! Plus to, da je po koncu tonske še zaplaval v Soči!!!
Pa še festivalski top of the pops:
Highlights:
PHILIPP QUEHENBERGER (pobesneli elektro freefunk v najboljši tradiciji Milesa in Hendrixa)
ZLATKO KAUČIČ IN AKOSH SZELEVENY ( verjetno najboljši koncert festivala, a ker mi je elektronika bližja, vseeno postavljam za Avstrijcema
HANS-JOACHIM ROEDELIUS (zaradi vsega zgoraj omenjenega)
Lowpoints:
Recimo da jih ni bilo (vsaj ne izrazitih) a da rubrika ne bo prazna, še enkrat HANS-JOACHIM, in to v trenutkih, ko nas je spravljal v obup njegov pijani prijatelj. Za pobruh!)
Presenečenje festivala:
ORTON ( za dobre četrt seta predolga, sicer sta moja dobra prijatelja, a ne glede, bodimo realni)
Najboljši imidž:
LUKA Z. (seveda na platnu, ne v živo: kot stranski lik iz katerega od Melvillovih filmov z začetka petdesetih)
HANS-JOACHIM (v Soči, hrbtni stil!)
EMBRYO ( na deževno ponedeljkovo dopoldne pred hotelom v Tolminu, vsak s svojim madracem pod pazduho, hippy resistance iz prve roke)
PHILIP QUEHENBERGER (kot da je snet iz kakega bavarskega lunaparka)
Manjko festivala:
Z izjemo Vunenih ( in seveda Hansa-Joachima, ki pa je bil okrat to le pogojno, zaradi klopi in motečega vokala) ni bilo plesnih zadev, pa bi leglo še malo potancat!
T'minc tedna:
DAMIR AVDIĆ
Upam da naslednje leto spet.
Pa seveda, kot pravi Avdić:
Niko nek ne dođe do prijatelj drag, i kad se vrača nek poravna trag!
SAJETA, HVALA !
|
