20.december 2007
Novoletni koncert je mimo. Bojan Drobež je ime, ki je privabilo tudi nekaj poslušalcev z daljšim glasbenim staležem. Eden od njih, Roman P., je na mojo željo prinesel dve Bojanovi prvi LPjki in eno drugo. Za prodajo. Roman je zbiralec in prodajalec LPjev. Strasten. 15 različnih ponatisov prve plošče grupe Time, 10 verzij Pesmi sa planine Draga Mlinareca ... Vsako rabljeno ploščo, ki ostane v njegovi zbirki najprej obdela. To pomeni, očisti vinil in restavrira ovitek. Na videz enostavno, pa mi lahko verjamete, da ni. Sploh ne, če se dela temeljito loti Roman.
LPji. Ti zgodovinski nosilci zvoka se spet veselo vrte na mojem sistemu. Vzrok? Gramofonsko kombinacijo Kuzma Stabi ""-Stogi Reference je zamenjal gramofon Mirka Smolčiča Axis Mundi z ročico Helios Omega. Mirkovo kreacijo sem poslušal na letošnjem Multimedia sejmu, beseda je dala besedo in kmalu je Axis Mundi zablestel na moji omarici. Z videzom in zvokom. Spet sem vklopil čistilno napravo Clearaudio, prečistil nekaj kupljenih rabljenih plošč in užival v zvoku analogne kombinacije. K užitku pripomorejo tudi veliki LP ovitki- čisto nekaj drugega kot CD miniature.
3.december 2007
Danes na mojem CDPju: Thelonius Monk,John Coltrane: Live at Carnegie Hall. Posnetek koncerta iz leta 1957, ki so ga nedavno odkrili v arhivih Library of Congress, posnel pa ga je radio Voice of America. Odlična glasba ! Meni pa se ob takih najdbah vedno porajajo vprašanja, zakaj glasbeniki sami takih posnetkov niso izdali že prej?
- glasbeniki niso vedeli, da se snema?
v tem primeru(radijsko snemanje) in tudi v večini ostalih “najdb” (razen nedovoljenih posnetkov) se je točno vedelo, da se snema.
- glasbenikom ni bila všeč izvedba ali posnetek?
kaj bi šele poslušali danes, če bi igrali "popolneje"
- glasbeniki raje snemajo v studiu ?
ta verzija mi je najbližje. V živo vedno pride do raznoraznih napak pri igranju in nekaterim glasbenikom to ni všeč. Dejstvo pa je, da studijska snemanja težko izvlečejo iz glasbenikov emocije, ki jih imajo koncerti.
Velikokrat nam založbe(v iskanju novih zaslužkov?) servisirajo stare stvari z raznoraznimi dodatki v obliki "alternative take"... Odlično za razna raziskovanja, vendar, če bi izvajalci to želeli, bi bilo to že na originalnih ploščah. Spominjam se plošče Charlie Parkerja, ko je imel učna leta Miles Davis in lahko slišimo njegove "začetniške" napake, ki so bile posledica kasnejše zamenjave. Vsekakor pa ploščo (CD ali 180g LP) toplio priporočam!
P.S.:V zadnji Muski je članek Iča Vidmarja o človeku, ki je posnetek med prebiranjem in ohranjevanjem trakov našel in v katerem tudi govori o pokvarljivosti trakov, še posebno Ampex-ov iz leta 1970
1.december 2007
V sobotni prilogi Dela nadaljevanje Magnificove "tržne akcije". Tristranski intervju, ki ga je seveda naredila Vesna Milek.Taista Vesna, kateri je po izidu prvega albuma Zlati Čoln Zlatko Kaučič poslal album in prošnjo za intervju. Pa je bil preslišan. To so bili časi, ko so me na Delovem mrežnem varnostniku dali na listo nezaželenih. Ker sem večkrat poudaril, da v tako "uglednem" časopisu ne bi smeli spregledati take mojstrovine. Posvečene pesniku Srečku Kosovelu. Takrat me je z maili podprla Delova Bogi Pretnar, ki je Zlatkovo glasbo dobro poznala. Kako uspešen je bil projekt priča dejstvo, da je bil izveden že v treh verzijah, od katerih je zadnja v obliki jazz kvinteta letos navdušila italijansko občinstvo na treh festivalih jazza. In se ji obeta nadaljevanje z Balanescu kvartetom!
Ko smo že pri Alexandru Balanescuju, ki je po Sajeti 2005 z Zlatkom sodeloval še na treh festivalih, v kratkem pa gresta še v Neapelj, moram omeniti, da bo igral na otvoritvi obnovljenega 400 let starega dvorca v Biljani (vasica blizu Dobrove-Goriška brda), kjer domuje vinar Miran Sirk-Bjana. Miran je Alexandra povabil v času festivala Sajeta, ko smo temu odličnemu romunskemu violinistu predstavili "slovensko Toskano". Beseda je dala besedo in Alex je povabilo sprejel. Še več, ko so ostali člani njegovega kvarteta slišali Zlati čoln, so ponudili, da pridejo zraven. Brezplačno!
Toliko o spregledani kvaliteti. Jasno, veliko lažje in bolj odmevno je pripraviti intervju z Magnificom, kot pa prodreti v Zlatkovo umetniško dušo in v njegovo delo. V tem primeru je potrebno veliko več od leksikografskega znanja in "kvaziintelektualnega" lepopisja.
30.november 2007
Pred dnevi sem si končno pogledal Cvitkovičev film OdGrogaDoGroba. Odlično. Oceno Super mi skazi samo nekaj prizorov, kjer režiser po nepotrebnem vleče dogajanje, čeprav je že takoj jasno, kaj hoče povedati. Tu bi izpostavil prizor z Renato in njenim mazohističnim očetom. Tudi vnaprejšnje kazanje zlih namenov treh moških z Ido gledalcu prišepetava zaplet, ki se na koncu res zgodi. Po drugi strani pa so v filmu biserčki, ki jih pri Cvitkoviču že kar pričakujemo. S skratkim, a efektivnim, prizorom v bolnišnici pokaže, kaj manjka Dedu. Šukijevo krvavo delo v bifeju pokaže samo s sprehodom kamere po treh umorjenih, šokiranim natakarjem in krvavim mašcevalcem. Konec pa je poglavje zase.Že v filmu Kruh in Mleko je Cvitkovič šokiral z zaključnim prizorom v bolnici, tu pa je ta konec še presegel. Na koncu opozarjam na odlične Perotove nagrobne govore. Film, ki bo še večkrat gost v mojem predvajalniku.
Danes sem po dolgem času kupil Delo. Vzrok je bil CD Magnifica, ki je bil priložen 100.000 kosom časopisa. Hvalevredna poteza, ki pa ima velik reklamni potencial. Vsak CD ima unikatno kodo, s katero se lahko priklopiš na njegovo stran in dobiš še dodatne bonitete. Po drugi strani pa ti že na samem ovitku ponujajo melodije za GSM, ki pa niso več zastonj. Zanima me, koliko ljudi bo danes kliknilo na njegovo stran in koliko GSMljubcev si bo naložilo njegove popevčice. Ja, glasbe ne preseže tega izraza. Še vedno je daleč od turbo scene, prav tako pa tudi daleč od dobre glasbe. Magnifico me v marsičem spominja na Bregoviča in njegovo kopiranje. Že v prvem komadu The land of Champions (Animals-House of the rising sun) je tu kopiran stil Morriconeja,Leningrad Cowboys(z zborom Rdeče armade) in Laibach s plošče Volk. Doda pa še zvok trubačev, ki ga reciklira iz prejšnih izdaj. Recept se uporablja tudi v naslednjih komadih, ki pa nimajo udarne moči prevega. Vseeno, podarjenemu konju se ne gleda v zobe, še posebno, če ti zna narediti kak trenutek manj turoben.
29.november 2007
Festival All Frontiers (Gradisca d'Isonzo) še vedno "odmeva" v mojih mislih. Tullio Angelini, ki je po poklicu poštar, z ekipo More Music ustvarja zelo unikaten festival, katerega posebnost je, da so koncerti brezplačni. Letošnji spored je bil tako privlačen, da sva s Tino "preskočila" festival IZZVEN v Mariboru, ki vedno nudi prijetno druženje z mariborskimi prijatelji. Glavna privlačnost All Frontiers festivala so bili turško/kazakstanska pevka SAADET TÜRKÖZ, japonski noise psihadelik KEIJI HAINO in letošnje odkritje, švedski ženski trio MIDAIRCONDO, ki pa se je tokrat predstavil kot duet. Poleg teh sladkarij pa sem računal še na organizatorjevo dobro izbiro izvajalcev, ki tudi tokrat ni razočarala.
Pa po vrsti. Že prvi koncert me je očaral. FRANCES-MARIE UITTI, v Ameriki rojena in na Nizozemskem živeča čelistka, je odprla festival z meni drago minimalistično glasbo. SAADET je odpela koncert, ki sicer ni imel takega naboja, kot pred leti akustična verzija v Nickelsdorfu, ampak še vedno so se dvigovale kocine ob občutenem izvajanju narodne tradicije.
Soboto je otvoril WAYNE HORVITZ z GRAVITAS projektom. Nežno muziciranje, ki pa ni prineslo presežka. Za njimi sta me presenetili MARGARETH KAMMERER in DANIELA CATTIVELLI, ki bi ju rad videl tudi v Ljubljani na Mestu žensk. Po italijanski glas-elektroniki je nastopil bonus v obliki dueta SAADET TÜRKÖZ in čelistke PEGGY LEE, članice HORVITZovega ansambla. Verjetno je ideja za nastop padla med skuponim kosilom ali večerjo, ki jo imajo glasbeniki v prijetni restavraciji hotela Trieste. Peggy je prikazala nedvomno več, kot pa v muziciranju s Horvitzem. Večer je uradno zaključil MARC RIBOT s slovencem že znanim solo koncertom. "Neuradno" pa so kot trio nadaljevali organizator TULLIO na gramofonih, FRANCES UITTI na čelu in MARC na kitari. Lahko bi bilo zelo dobro, vendar je bil Tullio prevelika zavora, da bi se oba druga mojstra razigrala.
V nedeljo popoldne sva s Tino odpeljala Saadet v Goriška Brda k Zlatku Kaučiču, s katerim bo imela nastop na prihodnjem jazz festivalu v Cerknem. Prijetno druženje v Zlatkovi hišici se je nadaljevalo v Medani pri Klincu, kjer se nam je pridružil Boštjan, organizator festivala v Cerknem. Večerno kencertiranje je odprl Clive Bell s šolo igranja na raznoraznih etno pihalih. Italijanski trio z WALTER PRATTIjem je združil poezijo z glasbo, kar pa nam je nam italijansko negovorečim poslušalcem takoj odvzelo močan element. Nato sta prišli na vrsto švedski "dekleti" MIDAIRCONDO in odigrali material s svojega prvenca. Čeprav se je čutil se je primanjkljaj tretje članice, sta me z glasbo in scenskim nastopom popolnoma zadovoljili. Po koncertu je bil, zaradi težav s prevozom KEIJI HAINA (sneg v Avstriji), skoraj dveurni premor pred nastopom težko pričakovanega psihadelika. Pred koncertom smo dobili pripomočke za poslušanje(čepki za v ušesa), ki sem jih zaradi bližine ozvočenja tudi izkoristil. HAINO je legenda. Tudi, če ti njegova glasba ni všeč, je prisotnost na vsaj enem koncertu nuja. V drugem delu se mu je pridružil BRÖTZMANN, s katerim sta zaključila festival.
Gradisca pa ni samo glasba. Ker sva že stalna gosta hotela Trieste,v neposredni bližini koncertne dvorane, sva imela veliko srečanj z glasbeniki, ki se dajo gostiti vse tri dneve. Možnosti za pogovor so tudi na samem prizorišču in po koncertih v bližnjih kavarnah. Midva sva to izkoristila.
2.november 2007
Prejšnji teden je bil glasbeno zelo pester. Najprej sem v torek v kinu Dvor snemal avstralskega pianista,komponista in še kaj Anthonya Paterasa na prepariranem pianinu, konec tedna pa je bil v Krminu jubilejni deseti festival Jazz & Wine. Panterasa "elektro" poznam že iz nastopa v Gromki, tokrat pa sem ga snemal v akustični izvedbi. Z Gregorjem sva postavila snemalne naprave nekaj čez peto popoldan, tako do smo do šestih, ko se je začel filmski spored, izbrala pozicijo za mikrofona. Malo sva bila skeptična glede ozvočitve, ki pa med samim koncertom ni motila snemanja. Koncert se je začel s štirimi avantgardnimi filmi, za katere
je glasbo napisal Anthony, sam recital pa je trajal pol ure. Za tako močno glasbo čisto dovolj. Ob prihodu domov sem takoj prenesel posnetek na CD in nekaj ga po polnoči že poslušal na svojem sistemu. Posnetek me je presenetil v pozitivnem smislu, potrditev pa sem dobil tudi od Anthonya, ki je še dva dneva ostal v Ljubljani in je posnetek dobil ob odhodu.
Krminski festival je letos prvič trajal štiri dni, verjetno je organizator to storil samo za obletnico. Priznam, da so štirje dnevi kar preveč. Še posebno zato, ker je v soboto in nedeljo prvi koncert že ob enajsti uri, nato kosilo, popoldan naslednji koncert, večerja in še zaključni nastop. Glasba je bila v stilu "jazza in vina", prevedeno: obilica "dostopnejšega jazza" in koncert ali dva zmerno avantgardnega. Tega sta letos zastopala Trio 3 z Oliverjem Lakeom in Ravi Coltrane, ki je bil za mene največje presenečenje. Po slabši predstavi pred leti, ko je še verjetno klecal pod težo očetovega slovesa, je Ravi našel svoj stil. Več o festivalu boste lahko prebrali v reportaži. Celoten festival sem snemal iz mešalne mize, kar pomeni ogromno dela za domačim računalnikom, obenem pa tudi obilo užitkov pri poslušanju. Včeraj sem "obdelal" duet Bollani-Salis, Lars Danielsson trio in Ravi Coltrane Trio.
V ponedeljek mi je Mirko S.(naš konstruktor) prinesel in montiral gramofon Axis Mundi z ročico Helius Omega. Trenutno ga samo testiram, ob uspešnem pogajanju glede cene pa bo ostal moj. Vsekakor pa mi je pokazal, da je moja kombinacija Kuzma Stabi 2,Stogi Reference odslužila. Axis Mundi je toliko boljši, da bi bil prehod na staro kombinacijo prava mora. V teh dnevih sledi še igranje z nastavitvami in par predstavitev za prijatelje. Vinilke pa se rolajo po cel dan. Mmmmmm.
19.oktober 2007
Še nekaj razmišljanj iz Multimedia sejma.
V naši sobici je bil pri "klasičnem demu" Primoža Zevnika prisoten tudi Aleš Kacjan, priznani flavtist ljubljanskih simfonikov. Ko je Primož primerjalno zvrtel dva CDja z enako glasbo, je pri prvem (starejšem) Aleš pripomnil, da tega res ne more poslušati in da glasbeniki z enako tehniko danes ne bi naredili niti sprejemcev na naši akademiji. Z Alešem ne bi konfrontiral o tehniki, naslonil bi se na Tinino opazko, da, ko je skladatelj pisal to delo , je bila tehnika verjetno še slabša in da je delo napisno s takratno tehniko v mislih ? Kaj je potem prav, današnja "brezhibna" izvedba ali starejša manjkvalitetno izvedena, ki pa nas je (neprofije) bolj prevzela ? Sicer pa, kako lahko v klasiki govorimo, kaj je prav in kaj ne? Ali imamo kak posnetek dela iz sedemnajstega ali osemnajstega stoletja, na katerega bi se lahko sklicevali ? Glasbeni zgodovinarji raziskujejo skladateljevo življenje, njegovo počutje pri pisanju dela, vse to povežejo še s takratnimi zmožnostimi, situacijo... in iz tega naj bi potegnili referenco? Nisem prepričan v to početje. Po drugi strani pa se sprašujem, je poslušalcu vse to sploh pomembno. Ali ni dobra glasba tista, ki naj bi vse to povedala. Nam je potrebno vedeti, da je skladatelj pri pisanju dela že čutil bližajoči se odhod? To se v glasbi mojstrov MORA začutiti, prav tako tudi ostala močna čustva. Kaj niso vse te primerjave zrasle na eksistenci kritikov, ki le na ta način lahko opravičujejo svoj obstoj ? Večkrat se sprašujem, kako bi izgledal recital nekega odličnega klasičnega pianista, ki bi tako po jazzovsko odigral znano klasično delo in glede na trenutno počutje dodajal "svoje" note ? Za klasike katastrofa. Kaj pa za ljubitelje glasbe ? Ali nam je na klasičnem koncertu res potrebno "slediti notam" in se ne prepustiti emocijam ? Mogoče je to tudi razlog, zakaj mi je free jazz mnogo bližji od klasike.
Ko sem vrtel posnetek Bojana Goriška je bila Aleševa pripomba, da je bil klavir razglašen. Verjamem. Pecar iz glasbene šole Cerkno verjetno ni bil deležen klasičnega koncertnega tretmaja, ampak mene in vseh, ki so koncert ali posnetek poslušali, to niti najmanj ni motilo. Priznam tudi, da razglašenosti nisem opazil(pač, nisem strokovnjak). Mi smo z glasbo zaplavali v bazenu čustev, ki jih je skladatelj Phillip Glass samo vzpodbudil(nas vrgel v taisti bazen). In to je to. Več od glasbe ne zahtevam. Ne iščem perfekcije v igranju, v instrumentih, v prizorišču. Glasba te lahko potegne kjerkoli in od kogarkoli, le dovolj močna mora biti. Včasih tudi močnejša od napak.
Zjutraj sem na domačem sistemu poslušal elektronsko glasbo. Glasbo, ki jo lahko najdete na naših web straneh. In glasbo, ki zahteva odličen sistem, da pokaže vse svoje odlike. Da me prevzame in si izbori nadaljne vstope v CD predvajalnik. Vesel sem, da mi moj sistem omogoča take užitke. Vesel sem tudi pojava elektronike, s katero je na površino priplavalo neskončno glasbenih genijev, ki jim ni potrebno "drilati" igranje instrumenta v neskončnost, ampak lahko v dokaj kratkem času predstavijo svoje "vizije".
17.oktober 2007
Noč iz sobote na nedeljo sem preživel kar v avtu. Po koncertru Ab Baars tria in Ken Vandermarka v mali dvorani Narodnega doma smo šli z glasbeniki papat v bosansko restavracijo nasproti Hude Kave. Prijetno kramljanje in cmokanje ob okusnih čevapčičih,kajmaku in klobasicah, sva zaključila poldrugo uro čez polnoč in se odpeljala proti domu. Malo po odcepu za Slovensko Bistrico me je na cesti po celem voznem pasu čakalo presenečenje v obliki predmetov, za katere sem šele kasneje izvedel, da so ostanki avtomobila, ki je malo pred najinim prihodom poletel z avtoceste. Še pred tem je trčil v betonsko ograjo in pustil ostanke na prometnem pasu. Ostankom sem se poskušal izogniti, kar mi je skoraj uspelo. Začutil sem le rahel udarec, vendar pa me je po kakem kilometru začelo zanašati in primoran sem bil ustaviti avto. Vzrok sta bili počeni desni pnevmatiki. Od tu naprej je šlo po polžje počasi, po debelih dveh urah je prišel vlačilni avto in naju odpeljal v Ptuj, kjer so nama uredili pnevmatiki, tako da sva po šesti uri previdno odpeljala proti Kranju, kamor sva prispela po osmi uri. "Pester" zaključek glasbeno-prijateljskega večera.
Nekaj glasbe in slik je v MP3 rubriki.
9.oktober 2007
Nekaj razmišljanj o sejmu Multimedija 2007
V četrtek smo Grega,Leon in jaz v sobi 117 M-hotela v Šiški postavili Vklopov sistem, sestavljen iz integrirca in CD predvajalnika Burmester (serija Rondo), zvočniki Sonus Faber Auditorium in kablovja Nordost. Neuigrani(?) zvočniki so sprožili uporabo ekvalizatorja na Burmestru in basi so bili utišani. Na koncu smo bili zadovoljni v pričakovanju prvega dne. V petek se je sistem obnašal veliko bolje in izklopil sem ekvalizator. Sledilo je vrtenje glasbe, kar je bil tudi namen nas DJjev: Primož Zevnik, Omi Begič, Leon Belančič in jaz. Vsi "vrtilci" glasbe smo bili s prisotnostjo na sejmu zelo zadovoljni in upam, da smo uresničili svoj namen: ljudem na sejmu dati še kaj več od gole tehnike ...
Nekaj pripomb o slišanem na sejmu je že na našem forumu, tukaj pa bi se obregnil na raznorazne poznavalske(?) komentarje, ki se vsako leto vsujejo po forumih že med sejmom. Na sejmu je bilo 32 sob, od tega jih je bilo vsaj 15 vrednih daljšega postanka. Če bi za tako sobo porabil vsaj pol ure, potem samo ogled teh sob "odnese" en delovnik. Sobota in nekateri deli petka in nedelje so bili razmeroma polni, kar pomeni, da je bilo za potrebno pozicijo tudi malo počakati. Pri "velikih" z več sistemi, je bilo potrebno priti večkrat ... Skratka, dober kritik bi moral za korektno poročanje "vedriti" na sejmu vse tri dneve. Po prebranem sodeč(prednjači Hiendfi) pa so se našli znalci, ki so že v petek in soboto, po kratkem obisku vedeli vse ? Npr. "SAH" je že v petek napisal, kaj mu je bilo naj, potem pa v soboto sprašuje, kje so bili Wilsoni. He he he, verjetno jih je poslušal in če bi vedel, da so Wilsoni, potem bi bil zvok super?
Pojavijo se tudi "nesmisli" kot je bil avtorja kopij(?) Shahinianov Hawk, da jih organizator ni pustil na sejem, ker so njihovi izdelki boljši od originalov. Bedarija na kvadrat. Prvič, avtor kopij svojih izdelkov ni prinesel na sejem in jih na istih aparaturah, z enako glasbo in jih v enaki sobi primerjal z originali. Drugič, po njegovih objavah o glasbi, ki jo posluša, ni sledu o kaki podobni glasbi, ki jo je vrtel P.Mezek, Tretjič, tudi če omenjeni samograditelj ima glasbo, ki se je vrtela, je nima na LPju. In tako naprej ... On po slišanem v Pear sobi in na svojem sistemu, kjer ni niti EN parameter enak javno sklepa, da so njegovi zvočniki boljši? AlaMuVera !!!
Kot sem že napisal na forumu, me je najbolj razočaral setup z opevani Wilson Puppy-i. In ne samo mene. Noben moj prijatelj ni imel niti besedice pohvale za ta zvok. So se pa na Hiendfi forumu našli kvazi avdiofili, ki jim je "hišni kino" referenca dobrega zvoka in so bili navdušeni nad Wilsoni. Tudi OK, sam pa vem, da se s takim znalcem o korektnem zvoku nimam kaj pogovarjati. Prebral, in nekaj opažanj dodal, sem tudi hrvaški Audiofil.net, kjer ravno velikega "navdušenja" za Wilsone ni bilo, pa tudi "blatenja" so bila v manjšini. Pri nas so blatenja in pljuvanja res nacionalni šport. Največkrat brez osnove. Ali pa se fantje obnašajo kot njihov lider.
J.Tomšič(Hiendfi) je tudi tarnal, da na sejmu ni bilo dobre glasbe in da je z veseljem prišel domov in poslušal svoj "mali" sistem. Janez se verjetno ni ustavil v naši sobi, ki je bila namenjena poslušanju glasbe. Tudi pri Pearu,Nelu in Natu bi našel veliko glasbe za sebe. In to z LPjev. Vendar pa si je potrebno vzeti čas in mogoče z razstavljalcem spregovoriti kakšno besedo, mu omeniti svoje želje ... To pa je preveč. Verjetno je pričakoval, da bo ob njegovem vstopu v sobo, "demonstrator" takoj opazil njegovo željo, "odhebal" trenutne poslušalce in telepatijsko ustregel novemu gostu ? J.Tomšič, pa ste mogoče koga, ki je vrtel glasbo vprašali o možnosti izbire LPjev in CDjev ? Če ne veste, Peter Mezek ima zakladnico plošč in tudi na sejmu je bilo nekaj biserov. Mirko iz NAT avdia mi je vrtel Art Ensemble of Chicago, Jarretta ... Samo besedica bi bila potrebna ... Verjetno pa je lažje doma, skrit v sobi, blatiti in jamrati. Kot lider BH, ki ga že drugo leto ni na spregled, pa vse ve (OZNA sve dozna press)? BH tudi ugotavlja, da je obiskovalcev zaradi ne sodelovanja Hiendfi-jem manj kot prejšnja leta in da je to poslovni samomor(on že ve, hi hi). Nevednež, po pogovoru z organizatorjem Vojkom, je bilo več prodanih kart kot lani !
25.september 2007
Mesec in pol se nisem oglašal. Bil je čas počitnic in lepega vremena, ki me je odmikalo od računalniškega ekrana.
Po počitniškem mirovanju, se je že začela sezona koncertov. Pred kratkim so v Cerknem pri Gabrijelu prosto muzicirali trobentač Herb Robertson, tolkalec Zlatko Kaučič in violinist Zoltan Lanos. Sreča je bila, da so sploh igrali. Herb je namreč iz Berlina kupil železniško karto za Lubiano, ki pa se nahaja na Poljskem. In če me ne bi Boštjan prosil, da Herba poberem v Ljubljani in če ne bi Tina omenila, da nama je bližje kar v Kranju, potem bi Herba ob pol treh popoldan zastonj čakali v Ljubljani. Sreča spremlja "hrabre" in malo pred osmo sva Herba pobrala na kranjski postaji od koder smo odhiteli na koncert v Cerkno.
Zadnjo soboto pa spet koncert v Cerknem (festival Keltika ). Tokrat je drugič v kratkem času (prvič z Milkom Lazarjem) v dvorani glasbene šole gostoval pianist Bojan Gorišek. Na začetku in koncu je odigral skladbo Arva Parta Alina, vmes pa smo plavali v zvokih Phillipa Glassa. Odličen koncert, ki sem ga na srečo tudi posnel.
Nadaljujem tudi z urejanjem posnetkov iz letošje Sajete. čeprav sem koncert Johna Leafcutterja poslušal v živo, me je posnetek istega koncerta močno presenetil. Odlično igračkanje z "analogno" elektroniko, ki na koncertu ni prišlo do izraza, je pravi balzam za ušesa na mojem sistemu. Podobno se je zgodilo tudi s posnetkom Tujiko Noriko in Mapstation. Vse kaže na dejstvo, da ozvočenje na Sajeti še ni doraslo glasbenikom. Do naslednjega festivala je še dosti časa in upam, da ga bodo ozvočevalci kar najbolje izkoristili.
10.Avgust
Po Sajeti
Prijatelja, ki bere ta blog, je zanimalo, zakaj o celotedenskem festivalu napišem samo nekaj vrstic. Ima prav. O festivalu bi lahko pisal in pisal. Ampak kaj bi s tem dobil bralec? Kako lahko opišem koncert Philipp Quehenberger & ddkern-a, pa free jazz Akosha in Kaučiča, ki je po petih dnevih drugačne glasbe kot burja zasekal v ušesa. Besede tega ne morejo opisati. Pomislite, če bi bile besede tako močne, potem nam ne bi bilo treba obiskovati koncertov, ampak bi samo brali recenzije. Pri opisovanju dogodkov se lahko sklicujem na nekaj bralcem poznanega in potem vlečem nekakšne primerjave. Tu pa sem spet na tankem ledu, ker ne poznam bralčevih izkušenj. O festivalu kot celoti pa nima smisla pisati. Treba ga je doživeti. Vsi vemo, kaj pomeni dež pri kampiranju. Četrtkov blagodejni občutek dopoldanskega dežja, ki nas je, "prekrokane od dobre glasbe", zadrževal v toplih spalkah vse do dvanajste ure, smo občutili le prisotni. Da ne govorim o jutranjem umivanje v Soči, ko sonce prevzame vlogo brisače ...
Bi pa vse, ki vas Sajeta po vseh hvalnicah privlači opozoril, da jo morate doživeti. Kar pomeni postaviti šotor v gozdičku vsaj za nekaj dni. Obisk enega samega večera vas lahko spravi v slabo voljo. Ob Tolminki in Soči zna močno potegniti mrzel veter, koncerti se začenjajo okrog enajste ure in trajajo tja do tretje. Pri obisku enega samega večera ste prikrajšani za celodnevna dogajanja, pa tudi po koncertih se nadaljuje glasbeno druženje ob DJ programu in kasneje ob "tabornem" ognju s tolkali in raznovrstnimi pihali. Vse to je Sajeta. In Sajeta je močnejša od besed.
P.S.: Sajetina skuliranost še traja...
6.Avgust
Dan po Sajeti 2007. Ponovno se "civiliziram", kar mi, razen domače razkošne postelje in WCja, čisto nič ne ustreza. "Hipi rezistens, a dejte no..." je bila izjava Luke Z., ko so ga vprašali o povezavi tolminskega punta in Sajete. Šele ko si na cesti proti civilizaciji, se s svojo skuliranostjo zavedaš te vrste upora. Upora proti vsiljenim vrednotam civiliziranega časa.
Glasbeno je bil festival najmočnejši do sedaj. Razen ponesrečenega nastopa Hans-Joachim Roedeliusa (najavljen kot največja zvezda), ni bilo slabih trenutkov. Mogoče predolg nastop skupine Embryo, ki je podaljšal večer "sodelovanja" s Čartangi in The Magic Carpatians project na skoraj tri ure! Glasba je bila žanrsko sajetniška - brez omejitev. Priče smo bili koncertu Bojana Drobeža, izrednega kitarista, ki muzicira dalj časa kot pa tepta zemljo večina poslušalcev, pa je še vedno spregledan. Na prenovljenem odru Sotočja je tridesetletnico "proslavljala" skupina Saeta, okrepljena s Tinkaro Kovač. Svoj prvi koncert si je izboril elektronski duet Orton. Maja Osojnik in Matija Schellander sta ob soški burji izvedla projekt, pripravljen posebej za to priložnost in ki se je zaključil z Brecljevo Parado in Žižkovim tekstom. Alzheimerji,ojačani z "italijanskim tmincem" Francescom Cuso, so z zvokom rezali mraz, Zlatko Kaučič pa z Akosh.S-jem free jazzal pozno v noč. Žoambo Žoet Workestrao so bili dostojen uvod v najbolj udarni letošnji koncert, koncert dveh avstrijskih mladcev-Philipp Quehenbergerja in ddkerna. Ne smem pozabiti še Tujiko Noriko,Leafcutter Johna,Stefan Schneiderja(Mapstation) in seveda "bosanskega tminca" Damir Avdića, ki je več kot dostojno zaključil festival.
Sajeta pa ni samo festival. Vedno večja vloga pripada delavnicam: legendarni glasbeni s Francescom Cuso in "nagimi muzikanti", "leseni" Dušana Gerlice in vokalni Anne Nacher. Kino klub Novi Sad že od leta 2003 skrbi za filmsko dejavnost. Letošnja novost pa sta bili Zvok in slika Stefana Schneiderja, na kateri sem bil tudi prisoten in otroška glasbena delavnica bratov Kutin iz skupine Čarangi. Sobotna predstavitev njihov izdelkov je privabila množico obiskovalcev, ki so imeli kaj videti in slišati. Najbolj so navdušili otroci, ki so nam pod Janijevo in Samovo taktirko pokazali svojo glasbeno "nepokvarjenost" in srčnost igranja. Bravo. Bravo organizatorjem in vsem prisotnim. Omogočili ste nam prekrasen teden !
Reportaža
