16.julij 2007
You made a mistake, you did something wrong .
Make another mistake, you do something right !
Sun Ra
Tarcento, biser Furlanije, se nahaja v predgorskem svetu v bližini Udin. Centro Europeo “L. Ceschia” ,prizorišča koncerta H.Geerkna in Neokarme, domuje v prenovljeni odsluženi tovarni ob reki. Kot je običajno, "navadni" meščani takih placov na poznajo. Samo prizorišče in organizatorji, s katerimi sva takoj vzpostavila pristne stike, me je spominjalo na Metelkovo. Bistvena razlika pa je v tem, da so oni napol razrušene objekte že obnovili. Tudi oni pa se soočajo s problemi z mestnimi oblastmi in najavili so, da je bil koncert zadnji na tej lokaciji. Če bi se mestni veljaki samo enkrat udeležili kakega dogodka, potem takih traparij ne bi počeli. Tako lepega sprejema še nisva doživela. In to popolna tujca !
Glasbeniki iz skupine Neokarma (dva sta nastopila v klubu Gromka s Tristanom Honsinferjem) so že postavili instrumente, ko je Emanulle iz založbe QBICO pripeljal Hartmuta Geerkna, glasbenika in velikega poznavalca Sun Raja, človeka, ki ima več kot 500 njegovih posnetkov koncertov in ki je že napisal Rajevo biografijo. Pogovor z njim je bil pravi užitek. Debata je seveda tekla o Sun Raju, dotaknila pa sva se tudi njegovega sodelovanja z Art Ensemble of Chicago na enem zadnjih projektov, izdanim pri založbi Leo. Bistvo tega ploščka je, da je Hartmut iz njihove glasbe naredil kolaže, ki se nepričakovano prekinjajo in so povzročali založbi nemalo vračanj "pokvarjenih plošč". Po skupni večerji v Hybrida baru, pripravljeni kar na licu mesta in je vsebovala 6 hodov, je Hartmut premierno zavrtel posnetek Sun Raja iz jazz festivala v Berlinu ki ga je nedavno odkril v arhivih nemške televizije. Sledil je kratek filmček o turneji Arkestra v Kairu, ki je po izgubljenih filmskih trakovih edini gibljivi dokument obiska "planetarnih glasbenikov" v deželi piramid. Hartmut je dogodek nadaljeval s kratko "predstavitvijo" Sun Rajeve "harfe", nakar so se mu v psihadelični glasbi pridružili Neokarmovci.
Sobotni večer je bil še en biser v najinem glasbenem popotovanju. K temu so na veliko prispevali Hartmut, Emanuelle in ostali italijanski prijatelji (nekateri pridejo na Sajeto). Njim gre en velik Grazie per tutto !
Fotoreportaža
12. julij 2007
Po dveh mrzlih dnevih se je danes ozračje segrelo za kratke hlače. Ogrel sem se tudi sam, ko mi je poštar prinesel obilen paket švedske založbe Dotshop. Naročilo smo zaradi manjših poštnih stroškov skupaj sestavili Omi,Leon in jaz. Ploščki se že veselo vrte, biti se pretvarjajo ušesom razpoznaven impulz, ki razteguje usta v obliko nasmeha. Hvala internetu, ki nam omogoča brskanje po enormni zakladnici glasbe. In spoznavati-kupovati glasbo, ki drugače ne bi prišla v naše domove. Le kako bi se brez predhodnega poslušanja odločili za CDje : Nico Muhly, Midori Hirano, Christmas Decorations,Manyfingers, Dollboy,Keith Fullerton ... Ob vseh CDjih in ploščah, ki jih imam, predstavnikov iz te zadnje pošiljke ni niti za pokušino. Vsako naročilo iz avantgardnih internetnih prodajaln postreže z novimi presenečenji. Odgovorni v teh prodajalnah se zavedajo, da je predstavitev glasbe in izvajalca zelo pomembna, zato nas na njihovih straneh vedno čakajo glasbeni odlomki in še kratek tekst, podkrepljen z njihovo oceno. Da pa bo sreča popolna, nas znova in znova presenečajo z akcijami, ko do posameznih CDji pridemo z zares prijaznimi cenami (v zadnjem primeru 5.4 Evra in 8.7 Evra).
Da bo bralec dobil približno oceno glasbe, o kateri govorim, naj si pogleda stran založbe. Na tem mestu pa bi izpostavil skladatelja in pianista Nica Muhlya, ki je bil ob nastanku plošče Speaks Volumes star štiriindvajset let. Priporočam vam, da preverite ta veliki talent na njegovi domači strani,na YouTube in MySpace.
P.S.: Vedno bolj nejasno mi je, kako ljudje po nekaj desetletij vztrajajo na istih bendih, imajo vse njihove izdelke, mimo nijih pa vsak dan odplava OGROMNO odlične, sveže, inovativne in nenazadnje lahko dostopne glasbe... Vse spoštovanje raznim Dylanom, Purplom, Floydom ... ampak danes se piše leto 2007, časi so drugačni, prav tako tudi tehnika in z njimi instrumenti. Elektronika, ki so jo jo včasih vozili s tovornjaki, je danes v majhnem kovčku. Pa ne samo to, dostopna je množici, ki jo z lahkoto osvoji , od tu naprej pa sprošča talent. In da bo vse še lepše, svoje produkte lahko brezplačno poda še večji množici poslušalcev ... Ampak, na koncert Rolling Stones pride 50krat več ljudi, kot je izdanih CDjev enega od teh izvajalcev. Kar pomeni, da so nezanimivi za masovno služenje denarja, obenem pa imajo proste roke pri kreiranju glasbe. Kot so jih "ta veliki" imeli na začetku kariere. Ko so delali najboljše stvari !
9.julij 2007
Nedeljski večer v Celju-knežji dvor-Rimska cesta - festival Umestusiumetnosti-Cristina Mazza(tenor), Bruno Marini(hammond) in Zlatko Kaučič(bobni).Enkratno "underground" prizorišče v samem središču mesta, stari rimski zidovi pokriti z rdečimi oddejami-kot paradoks dejstvu, da si je prostore lastila JNA (Jugoslovanska Narodna Armija), v "katakombah" stolčki, na njih televizorji s festivalskimi videi. Snemalno opremo postavim na hitrico, zadnji trenutek od Črta izvem, da bo pred koncertom še video projekcija. Začuda mi je tehnika v časovni mrzlici "dala mir", kar je pomenilo celo uro časa za klepet v eni od lukenj, ki so bolj spominjale na ječo, kot pa na bife. Svetlobna igra na kamnitih stenah je bila lepa priložnost za ogrevanje fotoaparata, še posebej, ko so v luknjo kapljali organizator Črt, Đuro(sedanja gonilna sila The Stroj Machine), Tadej(trenutno zaposlen v Beogradu in kot sam pravi, večja nevarnost za Srbe od Nata). Po izmenjanih pozdravih(beri objemih) in kratkih debatah je bil čas za prihod glasbenikov. Bruno, Cristina in nazadnje Zlatko. Slednji s polno malho informacij o zadnji turneji po Italiji. Kvintet s Paul McCandlesom, Javier Girrotom(Aires Tango),Paulinom DallaPorto in Brunom Cessellijem je premierno(v čisto jazzovski zasedbi) odigral prijekt Zlati čoln in požel velike uspehe. O navdušenju priča dejstvo, da je Zlatko vseh trideset CDjev prodal že na prvem koncertu(če bi bil človek vedež...). Drugi koncert so odigrali na priznanem Clusone jazz festivalu pred več kot 800 poslušalci, kamor je povabljen še naslednje leto, zadnjega pa v Rimu v Cassa Del Jazz. Našemu izvenserijskemu tolkalcu je bilo še v posebno veselje dejstvo, da so k njemu hodili poslušalci, ki imajo vse njegove uradne izdaje in še neke "butlege". Pravo veselje je bilo poslušati Zlatka, še posebej, ker sem mu nekoč sam predlagal izvedbo Čolna s samimi jazzerji.
|
organizator Črt v "celici" |
|
Današnji(ponedeljkov) prihod v službo se je začel s klicem pevke Uršule Ramoveš, ki mi je prinesla nov CD z naslovom Angelčešejne. Poznani material, poznani pevci, na žalost brez Aleša Hadalina, ki ni več član "fantov iz Jazbecove grape, namesto njega pa vsestranski tolkalec Marjan Stanič. Album so posneli "koncertno" v treh dneh v Krškem. Koncertno pomeni, da so snemali naenkrat, kajti po Urškinih besedah(se povsem strinjam) je to edini način za "ujetje" njihove glasbe, ki bazira na poljanski poeziji Janeza Ramoveša. Pripomnil sem, da bi v primeru "glajenja" zvoka bilo potrebno tudi pogladiti izviren Janezov jezik, s tem pa bi vse uničili. Projekt smo premierno poslušali na lanskem jazz festivalu v Cerknem in že tam smo odobravali Marjanov prispevek. CD je izdala založba Sanje , ki ji iz srca privoščim dobro prodajo tega izvrstnega dokumenta nekega časa, časa, ki se je ustavil pod Blegošem. Za nas in za zanamce.
|
"ornette colemanovska" Christina Mazza na Rimski cesti |
|
6.julij 2007
Pisalo se je leto 2005, ko je v začetku novembra
Pandelis Karayorgis s svojim triom, v katerem sta bila še Nate McBride na kontrabasu in Randy Peterson na bobnih, godel v Gromki, naslednji dan pa na festivalu Izzven. Koncert v Gromki sem dokumentiral zvočno in slikovno, kar je pripeljalo do stika s tem odličnim pianistom grškega rodu. Fotke je objavil na svojih straneh, obenem pa je dovolil objavo skladbe v reviji Mateja Isaka, ki je na žalost doživela samo eno izdajo. Od tedaj je preteklo dobro leto in pol, ko sem prejšnji petek dobil sporočilo, da bo isti trio izdal nov projekt z imenom Carameluia in v katerem me Pandelis prosi za dovoljenje za objavo fotk. Z veseljem sem pristal in v zameno me je danes zjutraj čakal paket s CDji. Juhuhu - trenutno se že vrti v mojem službenem predvajalniku. Naj omenim še, da bo Carameluia izšla pri založbi
Ayler Records, nam dobro poznanii zahvaljujoč distributerju Mateja Gerželja. Na voljo pa bo samo v digitalni obliki, z ovitkom seveda.
Včerajšnji večer je bil v stilu oddaje "Še pomnite tovariši". K temu je pripomogel nekdanji pevec skupine Uriah Heep - John Lawton, ki nas je z metalci Mary Rose zabaval v blejski diskoteki Stop. Prijeten večer, ki pa mi je obenem pokazal, kako se je v teh zadnjih treh desetletjih(še več je preteklo od prvega srećanja s tovrstno muziko) spremenila moja percepcija glasbe.
Včeraj sem dobil sporočilo Emanuelleja iz založbe Qbico, da se bo naslednjo soboto v
Tarcentu(blizu Udin) dogodil njihov peti "Qbicio nite" s Hartmut Geerkenom (na Sun Rajevi harfi) in Neokarma Jooklo Sextetom. Srečanja s šefom založbe, ki jo zastopam verjetno ne bom izpustil, obenem pa bom še vzpostavil stik z organizatorji glasbenih dogodkov podobnih naši Sajeti. Za informacijo, Hartmut je nastopil tudi z Art Ensemble of Chicago.
V nedeljo pa na koncert Zlatka Kaučiča s saksofonistko Christino Mazze in basistom Brunom Marinijem v Celje(Knežji dvor). Organizator je Črt iz zdaj že bivše skupine The Stroj. Kot vedno bo tam vsaj polovica znanih obrazov in veselim se srečanja s Tadejem(legendarni zbiralec glasbe in filmov iz Laškega), Črtom in Đurom(The Stroj Machine)...
5.julij 2007
Včeraj mi je Anin Sever prinesel osnutek CD ovitka za moje posnetke. Še majhni popravki in sledilo bo iskanje tiskarja, ki bo za "znosen" denar izdelal 1000 ovitkov, potem pa še obisk znanca, ki dela luknjače. Zakaj? Na prvi strani ovitka bo samo znak firme, ki pa bo "izstrižen" in se bo na ta način dalo videti vsebino CDja. In ker ročno striženje odpade, je potrebno orodje. K sreči je Vesnin (optika Monokel, ki me zalaga z očali) oče mojster v tem poklicu in bomo nekaj "scomprali".
V soboto, pred zadnjim večerom jazz festivala v Ljubljani, pa sta Anin in Primož Zevnik oblikovala spot za mojo firmo Klopotec, ki ga bom zaenkrat vrtel samo na predstavitveni strani, lahko pa ga bom uporabil tudi pri projekciji svojih slik in še kje.
V torek sva se, pred njeno vrnitvijo na Dunaj, dobila na večernem klepetu z Majo Osojnik. Najprej smo si pogledali moje fotke z njenega ljubljanskega koncerta, kasneje pa se je debata razvila pretežno v glasbeni smeri. V nekem trenutku so bili na udaru kritiki in Maja nama je zaupala kar nekaj njihovih cvetk. Ena iz naših logov. Ko so v Sloveniji izvajali Brandemburške koncerte- z dvema kljunastima flavtama, se je nek kritik zgražal češ, le kaj ti flavti počneta v orkestru. Če bi le malo poznal klasiko bi vedel, da so le-ti koncerti napisani za to vrsto flavte in ne za prečno. Dejstvo pa je, da se je zaradi nepoučevanja te flavte v Sloveniji na koncertih uporabljala prečna ... Pa še ena cvetka iz tujine. Koncert znanega klasika je bil zaradi bolezni odpovedan, kritik pa je naslednji dan zapisal, da kako veličasten je bil koncert ...
2.julij 2007
Končan je. Oseminštirideseti Jazz festival Ljubljana 2007 seveda. Ni kaj, prav naporno je bilo. Koncerti so se zaključili ob eni uri zjutraj, po njih še pogovori, dostava prijateljev na dom. Nikoli nisem šel spat pred tretjo uro zjutraj. Za nameček sem gostil še italijanskega prijatelja Maura Bardusca, ki je glasbeni selektor jazz dogajanj v Gorici in Krminu(Jazz&Wine), kar je pomenilo, da so imele glasbene debate prednost pred spanjem. Mauro že nekaj časa s kamero snema koncerte, do pojava kamere pa je snemal samo zvok. Lansko leto sem na CD prenesel njegove posnetke Jazz festivala Ljubljana 1987 ! Med pogovorom je zaupal, da ima doma še dva kolutarja in kakih 200 trakov ! Naslednje leto, ko bom svoje obvezno delo zreduciral na dva dneva, se bom s svojo tehniko lotil prenosa teh trakov v 96Khz/24bit tehniki in "poskrbel", da bodo imele koristne informacije več možnosti obstoja. He he, pa še ogromno "koristnega" materiala bo prišlo na moj CD predvajalnik!
Sam festival mi zaradi svoje velikosti ne da več tistega, kar dobim na manjših odrih. Kdor je zasedbe iz Križank slišal na manjših odrih, po možnosti akustično, ve o čem govorim. Razlika ni samo v zvoku, ampak tudi v pristopu glasbenikov, ki si manjših "pajzlih" privoščijo več "izletov v neznano". In ravno tega je tudi letos manjkalo. Jasno, to ne velja za večje zasedbe tipa Full Cool Orchestra, ki že za samo postavitev potrebuje metražo. Kulovci so bili vsaj zame najbolj prijetno presenečenje. Njihovo veselje do igranja bi bilo lahko vzor fantom iz Big Banda. Če vemo, da iz njega prihaja kar nekaj "kulovcev", bi lahko sklepal, da BBu manjka dirigent tipa Izidor Leitner, ki me spominja na Mathiasa Rüegga iz Vienna Art Orchestra. Še enkrat, bravo fantje! Pred koncertom sem bil skeptičen zaradi gostovanja dveh odličnih glasbenikov (Vlatko in Simone), ampak Izidor ju je perfektno vklopil v koncept. Priznam, ob igranju Vlatkove skladbe so mi šle pokonci kocine. Nostalgija?
Začuda sem letos do konca poslušal vse koncerte z izjemo Geri Allen, katere nastop brez rdeče niti mi je bil nekako posiljen. Enkrat trio, potem še plesalec stepa, malo pevka, potem brez nje ... "Šolsko uporabo" step plesalke so nam na lanskem jazz festivalu v Cerknem pokazali POW-i.
Prednost velikih festivalov pa je v srečevanju s prijatelji. Na žalost je za to dejavnost odmerjeno premalo časa. Nekaj "dragocenega" časa mi vzame tudi fotografiranje, ki mi je po mojem mišlenju letos uspelo. Sicer pa se lahko sami prepričate.
