16.8.2008
Nedelja. Zvečer se odpraviva v Kranj (na Pungert), kjer je bil koncert v okviru Jazz kamp Kranj 2008 . Godli so MIKE SPONZA AND KAKANIC BLUES BAND. Blues brez duše, pravi Valentina in z njo se v celoti strinjam. Muzika za ob pivu in vinu, v stilu Oktoberfesta. Zaradi pogovora z Maretom in Primožem zdrživa prvo rundo in se posloviva. Fotoaparat je ostal v torbi. Če se prav spomnim, prvič. Jasno, če me muzika ne prepriča, bo s slikami enako. Na koncertu nisem opazil nobene face, ki se udeležuje jazz dogodkov po Sloveniji. Hm?
Med koncertu mi spomin uide na dogodek v Pliskovici. Kot dan in noč! Po zadnjih informacijah je Jazz kamp sponzoriran s strani občine- okoli 15.000 Evrov na leto. Ni malo za delavnice, ki jih seveda plačujejo udeleženci sami. Z malo več denarja v Cerknem speljejo svetovno poznan festival jazza. Kdor zna, zna!
10.8.2008
Koncerti, snemanja, fotografiranja
Spet enaka zgodba. V zadnjih štirih mesecih je bila polna skleda glasbe. Odličen festival Kaleidophon v Ulrichsbergu je postavil limite, ki jih letos ne bo presegel noben bližnji festival. Glasba za naju. Prizorišče in ljudje za naju...
Tudi Cerkno Jazz se dviguje v kvaliteti. Največ prostora za izboljšanje je še v prvem (četrtkovem) dnevu. Letos je, vsaj po moje, Cerkno prevzel primat Ljubljani.Po gostoljubnosti so bili že leta pred drugimi !
Ljubljanski jazz festival. Od njega pravzaprav že nekaj časa ne pričakujem preveč. Veliko boljše so mi manjše scene, ki tudi glasbenikom dopuščajo več kreativne svobode. V Ljubljani me je razveselil samo Pharaoh Sanders. Pika.
Pravkar končana Sajeta je bila programsko najmočnejša doslej. Briljirali so bili Louis Sclavis v solo performansu, v duetu z Zlatko Kaučičem, Orton v svojem tretjem nastopu(od tega dva na Sajeti), Pierre Bastien s svojimi robotki, Salamandra,Salamandra s Feom, trio Z.Kaučiča v Tolminskem puntu2 ... Letošnji festival je bil zaradi lanske nesreče veliko bolj varovan, kar pa ni vplivalo na vzdušje v "divjem kempingu". Spet smo bili deležni upočasnjenega življenja, ki ga nekateri označujejo za moderno hipijevstvo. He, he, ubožci ! Potem smo hipiji tudi doma, ko se usedemo pod krošnje dreves in uživamo v tišini ? Hipijevstvo gor, hipijevstvo dol ... važno, da se spočijemo od napornega(urbanega?) življenja.
Sajetine fotke so že objavljene, dodal sem tudi recenziji iz Dnevnika in Radia Študent. Dnevnikova je milo rečeno "okrnjena", Ičo je bil na taboru samo en dan, ampak za njega dovolj, da piše o "igrah brez meja". Pa nič zato. Tudi slaba kritika Tolminskega punta 2 ne pomeni veliko. Mogoče bo najbolj prizadela Zlatka. Ampak samo do izdaje plošče, potem bodo o kvaliteti spregovorile tuje recenzije. Mnenje bodo verjetno spremenili tudi naši kritiki, nekaj podobnega se je dogodilo že s projektom Vizionarja (z gostjo Irene Aeibi).
11.4.2008
Koncerti, koncerti, koncerti
V zadjem času jih je bilo veliko. Koncertov namreč. Toliko, da sem jih nekaj moral preskočiti. Torek je že od sredine februarja rezerviran za Klub Cankarjevega doma. Krstno sezono je otvoril Zlako Kaučič s Cerkno triom. Zadnji koncert je imel Fred Frith s Cosa Bravo. Prva dva koncerta sem posnel, kasneje pa sem zaradi (za snemanje) neugodnih akustičnih razmer, t dejavnost ukinil. V sredini marca sem se tri dneve družil z Markom Hatlakom in posnel koncerta v filharmoniji in v Piranu. Pomagal sem pri organizaciji koncerta Jemeell Moondoca v Celju, kjer je organizator Črt s kinom Metropol tri koncerte "zapakiral" v "Jazz Do It!" festival. Mini festival je otvoril saksofonist Gianni Gebbia z Zen Widow triom. Reakcije celjske pblike so bile podobne kot po koncertu Sabir Mateena. Kot bi jih obiskali marsovci. Sabir Mateen, Zen Widow in tri dni kasneje Jemell Moondoc pa so igrali glasbo, kateri so že pred desetletji začrtali pot J.Coltrane, A.Ayler, C.Taylor... Se pravi glasbo, ki bi tudi po kapljicah lahko že davno pricurljala v poslušalceva ušesa. Črta čaka v Celju še ogromno dela pri ozaveščanju jazzovske publike. Veliko uspeha!
Snemal sem tudi koncerta v sklopu jazz festivala Gorizia 2008- solo recital pianista Danila Ree in na isti dan še njegov projekt Doctor 3, klasični jazz trio, ki poslušalce zabava s priredbamu znanih pop-rok-jazz komadov. Spet ena skupina, ki jo naši organizatorji (zavestno?) preskakujejo, obenem pa nam vsako leto predstavljajo nove projekte izvajalev, ki so že stalnica na naših odrih. Ko smo že pri sosednih izvajalcih. So Stefano Battaglia(preko 30 plošč), Giorgio Gaslini(preko 30 plošč), Arrigo Cappeletti, Stefano Bolani ... (pianisti) res slabši od američanov, skandinavcev ... ? Škoda !
2.2.2008
Je glasbo potrebno razumeti?
V recenziji koncerta Sabir Mateena v Celju avtor ugotavlja, da je bil ta pihalec za celjane presenečenje in se obenem sprašuje, ali je njegovo glasbo potrebo razumeti, da bi v njej užival.
Kaj sploh pomeni razumeti glasbo ? Kako razumeti glasbo, pisano v prejšnjih stoletjih ? Je potrebno preučiti zgodovinska dejstva, osebnostno stanje avtorja v trenutku pisanja dela ? Vedeti, v kakšnem stanju so sami izvajalci ?
Nepotrebno ! Dobra glasba z ustreznimi izvajalci nam vse pove sama. Za kar pa se nam ni treba učiti njenega jezika. Le odpreti moramo svoje čustvene kanale in ji pustiti, da nas preplavi. Iskanje "nečesa" v glasbi je kvečjemu zavora. Zavora, ki prekinja pretok "informacij" od izvajalca do poslušalca. Velikokrat ugotovimo, da nismo razpoloženi za poslušnje določene zvrsti, ki pa smo jo že brez težav "prebavili" v nekem drugem trenutku. Tu ne moremo govoriti o nerazumevanju dela!
Ste kdaj opazovali otroke pri poslušanju "težjih" del ? Njihova percepcija je v času, ko na njih še ne pritiska starševski okus ali reklamni stroj,še dokaj nedotaknjena. Noben problem jim ni poslušati neznane stvari, tudi zahtevne ne. Nekoč sem vrtel Vinka Globokarja. Otroka (8 in 10 let) sta brez težav v celoti prebavila glasbene vragolije in se ob tem glasno zabavala. Ob glasbi, ki je za večino odraslih "pretežka".
Sabir pravi svoji glasbi "pure and honest". In to lahko poslušalec z odprtimi kanali začuti.
1.2.2008
Sabir Mateen na Posavcu
Iz velikega jabolka v slovensko podeželsko vasico je pot pripeljala velikega muskontarja.
V ponedeljek zvečer sem ga "pobral" na železniški postaji v Ljubljani, kamor se je pripeljal iz Milana, kjer je imel dan poprej koncert z William Parkerjem. Večer smo preživeli kar pri meni doma ob dobri hrani in primerni glasbi.
V torek smo šli v Graz na koncert z Ewaldom Oberlaitnerjem(se ga še spominjate iz zasedbe Toneta Janše?). Organizator Mladen Kenda (ja, to je tisti, ki na festivalih prodaja CDje in LPje), je koncert postavil v Stockwerk, prijeten jazz lokal na glavnem trgu. Poslušalcev ni bilo veliko, zato pa je bila velika glasba.
V sredo je bila naša tarča kavarna kina Metropol v Celju, kjer je prostor za muziciranje "našel Črt iz skupine The Stroj. Koncert, ki sem ga še nekaj dni neprestano vrtel, je odgnal marsikaterega "nepripravljenega" poslušalca. Vendar nas ostalih "uživačev" to ni motilo. Celje se v tej zvrsti po Črtovi zaslugi šele prebuja in mogoče bo letos že prvi Jazz&Art festival?
Četrtek je bil zaradi odpovedi koncerta v Beljaku v celoti namenjen snemanju plošče. Temu dogodku je bila namenjena cerkev Svete Ane v Tunjicah, za kar gre velika hvala prijatelju Omiju in župniku Pavletu. Poznavajoč "zimske" razmere v odročnih sakralnih objektih sem Sabirju pripravil termosko čaja sestre Hildegarde in fen za otoplitev rok in instrumentov. Pomagalo je. Kot tudi sonce, ki naju je grelo, ko sva ob njegovih žarkih uživala počitek v prelepi naravi pred glavnim vhodom. Sama. Le kakšen motorni zmajar in oddaljena žaga sta motila to idilo. Sabir je po kratkem pihanju "ujel" odmev in mu prilagodil glasbo, komponirano v danem trenutku. Neponovljivo. Ujeto na moderne medije in ki vam bo kmalu na voljo v obliki LP plošče. Čeprav sva bila "odsotna" samo pet ur, sem ob vrnitvi v "civilizacijo" imel občutek daljše odsotnosti. Sta "krivec" samo glasba in velika Sabirjeva osebnost, je mogoč vplivala pozitivna vibracija, ki jo v Tuncah tudi prodajajo (Zdravilni gaj)? Vseeno mi je, takih trenutkov je v življenju malo in samo hvaležen sem lahko zanje.
Ob zadnji Sabirjevi kompoziciji za saksofon, ki jo je že med potjo domov poimenoval "Shades of Albert Ayler", so se mi kljub obveznosti(snemanje) dvignile kocine. Noro. Pristen objem na koncu snemanja je bil spontan zaključek seanse.
V petek je Sabir dopoldan zapustil Slovenijo, še isti dan je imel koncert v Bolonjii, naslednji dan pa v Milanu.
Priložnosti za naslednje srečanje sta že v marcu, ko z Williamovo zasedbo pride v Padovo, oktobra pa bo na festivalu Jazz&Wine v Krminu. Besede, ki jih je ob odhodu izrekel Sabir: "Vem, da se bova v Sloveniji še srečala", niso bile preroške. V to oba verjameva.
Nekaj glasbe je v rubriki MP3, fotografije pa v reportažah.
|
