25.junij 2007
Nedelja se je končala ob žurerski glasbi orkestra Kočani na "starem placu" v Cerknem. Prihod v Cerkno vedno prinese nasmeh na obraz. Takoj po izstopu iz avta srečava Boštjana in Sergeja(bar Gabrijel), ki že urejata zadnje podrobnosti, Boštjan je "koncertni mojster", medtem ko Sergej skrbi za "posvetne stvari". Na večerji trčiva na Daria Corteseja, neutrudnega popotnika in ljubitelja narave, ki nas je na lanskem jazz festivalu razvajal z divjo hrano. Ljubitelj Residentsov je stalni napovedovalec glasbenih dogodkov v Cerknem. Ob uživanju Ančkine hrane izmenjam nekaj besed z Alešem Hadalinom, ki se je z avtobusom "pricijazil" na delavno srečanje in ga zaključil v rekordnih dveh minutah. NIč zato, vožja se je zaradi prijetnega večera tudi njemu izplačala. Sam koncert je bil "dvodelen". Po prvem delu, ki se je kot vedno v Cerknem končal "švicarsko" točno, so premierno zavrteli film »vojni muzej« ki je nastal ob otvoritvi le tega, 28. aprila letos v Trebenčah. Vsebina filma prikazuje pohod uniformiranih vojaških enot k kraju dejanja. Vsebina muzeja pa prikazuje zgodbe – artikle, ki so zaznamovale našo preteklo in polpreteklo zgodovino. Glavni akterji so bili oblečeni v bivše YU simbole in prav zanimivo je bilo videti majice s Titovo sliko in napisom "Man of Peace". Po filmu so Kočani prešli v zabavljaški bend in zatikanje denarja za instrumente in igranje melodij po željah je bila stalnica drugega dela, ki je trajal krepko čez dve uri. Žurka na predvečer državnega praznika s poudarkom na nostalgiji po bivši državi. Večerna pot čez Kladje domov na Gorenjsko je bila umirjena ob zvokih Dakota Suite.
21.junuj 2007
St.Veit/Glan. Mestna hiša. Festival Trigonale. Ansambel Mikado."English renaissance music at the area of conflict of the elements.Acts of John Dowland, William Byrd, Thomas Morley, Tobias Hume at all".
Nekako takole bi telegrafsko opisal včerajšnje dogajanje v prijaznem mestecu St.Veit, nedaleč od Celovca. Zakaj sva se odpravila na ta urco in pol oddaljen koncert? Da slišiva projekt prijateljice Maje Osojnik in seveda, da jo spet srečava. Samo glasbo boste v kratkem slišali v MP3 rubriki, nekaj sličic te prelepe in akustične dvorane(pokritega dvorišča) pa lahko občudujete kar takoj.
19.junij 2007
Vsakdanje poslušanje. Vzamem "paket" CDjev švicarske založbe Hat Hut. Plošče smo kupovali v knjigarni ob Maxiju, po zelo prijazni ceni 2350 Sit. Uf, že nekaj let niso bile v predvajalniku. Najprej Steve Lacy kvintet, potem še duet, Joelle Leandre trio, Habarigani. Pri osmem komadu zaslišim poznane zvoke. Ali prav slišim? Je to Avsenik? Ja, harmonikaš Hans Hassler si je v "Balade pour brillantine" sposodil nekaj taktov Slavka Avsenika, ki kmalu preidejo v Brubeckov Take five. Še nekajkrat se zazna naša hribovska glasba. Občudujem prepletanje različnih stilov in se ne morem načuditi, kako stilsko različna glasba "pade" skupaj. Seveda pod peresom vrhunskih aranžerjev in izvajalcev. Založba Hat Hut deluje s pomočjo velikih sponzorjev, konkretno je ta CD sponzorirala Swiss Bank Corporation. Se pravi, "svetovna pralnica denarja" podpira improvizirano glasbo. Lepo.
Spomnim se na Internavtiko v Portorožu, ki so jo oglaševali tudi z nastopom Severine. Vemo, kdo si lahko privošči velike jahte. Sprašujem se, ali temu bogatejšemu sloju res moramo servirati turbo folk. Mogoče organizator podcenjuje njihov intelektualni nivo, ali pa je to zares njihov končni "kulturni" domet? Ne glede na odgovor je dejstvo, da kulturnega denarja s strani sponzorjev ni na pretek -svetla izjema je ljubljanski poletni festival, pa kakšna odmevna klasika v Cankarjevem domu. Kaj pa ostala glasba, ki uri intelektualni duh ? Mogoče je nekaterim glasba samo čakanje na trenutek, ko bo Ceca pokazala bradavičko. Mogoče slinjenje ob pogledih na, kot po kalupu narejene, pevske starlete z dolgimi nogami in bujnimi dekolteji.
Vikend je bil črnobel s filmi Audrey Hepburn: Breakfast At Tiffany's, Roman Holiday in Sabrina. Na HMV.CO.UK imajo nore akcije, ko dobiš paket petih DVDjev za 12 funtov, ali pa 15 delni Hitchockov set za 28 funtov. Na ta način sem poceni prišel še do John Wayna, Dirty Harrya, Humphrey Bogarta, James Deana, John Cassavetesa, Pink Panterja, Tom in Jerrya(stare risanke so COOL), ... Stara klasika je zakon, kar opažam šele pri gledanju novejše produkcije. V starejših filmih so igralci "igrali", režiserji kreirali nepozabne scene, ki se jih kot fotograf ne bi branil, danes pa je na prvem mestu tehnika in znano igralsko ime. Na srečo še vedno obstajajo neodvisni kreativci, ki jim je na prvem mestu film in šele potem veliko število gledalcev in s tem velik dobiček. Njihovi nizkoproračunski filmi so lahko primer tudi našim ustvarjalcem, ki se stalno pritožujejo nad podporo. Film je verjetno najdražja veja umetnosti, ki gre iz davkoplačevalske mošnje. Na žalost je pri nas gledanost domačih kvalitetnih filmov izredno majhna. Če bi delili stroške filma s številom gledalcev, bi prišli do nenormalno visokih zneskov. Raznim Mrkaićem bi bilo to dovolj, da bi take filme kar ukinili. Hm, potem bi ostali samo še razni Đuroti in podobna pop navlaka, kar ne bi bilo dobro. Moje mišlenje je, da bi se vsak režiser najprej moral izkazati z nizkoproračunskimi filmi (primer so danski dogmatiki z Lars Von Trierom, El Mariachi Roberta Rodrigueza...), šele nato pa bi si "prislužili" večjo finančno injekcijo.
P.S.: Pred kratkim mi je prišel v roke film Na svoji Vesni. Katastrofa ! Nihče me ne bo prepričal, da je za tak zmazek potreben kulturni denar. Če smo že pri naših novejših filmih, ki so mi všeč: Igorja Šterka Ekspres,ekspres, Jana Cvitkoviča Kruh in mleko(odličen zaključek), Metoda Pevca Pod njenim oknom ... potem pa mi počasi zmanka idej. Otožno se spominjam časov Vesne, Kekca in ostalih filmov, ki jih z veseljem gledam še danes...
12.junij 2007
Tokrat nekaj slikic iz zaključne prireditve Centra kulturnih dejavnosti Kranj, ki nam je prinesla plesne užitke v soboto v Prešernovem gledališču. Nastopile so skupine Sodobni ples CKD(mentor Vita Osojnik), Drobiži CKD(V.Osojnik), Čokolada I.,II. in III.(Mateja Žižek), Mravljice(Polona Cvikl), Sončki(Saša Lončar), Intro CKD(Danijela FIlič), Dance Floor CKD(Domen Brlek) in Undercover CKD(Marko Mihaljevič).
11.junij 2007
Sobotne aktivnosti so se začele že ob deseti uri v kranjskem Prešernovem gledališu z zaključno prireditvijo Centra kulturnih dejavnosti(CKD), kjer sem s svojim fotoaparatom beležil nastope plesnih skupin.
Popoldna pa sva se z Valentino odpravila v Cerkno na "pojazzovski" piknik. Kot vedno sta Boštjan in Sergej iz bara Pr'Gabrijel odlično speljala srečanje vseh, ki so pripomogli k uspešnosti jazz festivala. Kuharica Ančka je že stalnica vseh Gabrijelovih glasbenih prireditev in tudi tokrat nas je razvajala z odlično hrano. Vmes so nam dvakrat zagodli lokalni fantje iz skupine Kar češ brass bend, ob deseti uri pa nas je Sergej "napodil" v bar na koncert galske kantavtorice Silvie Penide.Njeno delo sestavljajo osebno izpovedna besedila ter glasba, ki je na momente prepletena s keltsko zvočno tradicijo. Po dveh zelo uspešnih albumih, "Kilómetros" (2003) in "Invisible" (2005), končuje svoj tretji izdelek imenovan "Desafinante Crónica", ki bo pri založbi Falcatruada izšel septembra letos. Po koncertu spet premik na "piknik plac" in debata . Krepko po polnoči naju je čakala še pot čez Kladje, po poljanski dolini skozi Škofjo Loko do Kranja in naprej do Posavca. Doma sem še pol ure sprehajal psičke in nato ob četri uri odšel spat.
8.junij 2007
Od zadnjega javljanja, moram se poboljšati, se je zgodilo kar nekaj zanimivih stvari. Bil sem na tiskovni konferenci letošnjega ljubljanskega jazz festivala. Umetniški direktor nam je podrobno predstavil izvajalce in zraven podrobil še nekaj zanimivosti. Npr., ko je Bill Laswella vprašal, če potrebujejo prostor za vežbo, je bi odgovor, da igrajo improvizirano in da prostor ni potreben. Dodal je še, da tudi avtomobilske nesreče ne vežbamo ... Po tiskovki smo odšli v Linhartovo dvorano na Chicago Tentet. To je bil že tretji Tentetov koncert v Ljubljani, tokrat prvi neozvočen. Glasbeniki so nevezanost na mikrofone dodobra izkoristili, mi "prvovrstniki" pa smo samo uživali. Nekaj pripomb sem po koncertu slišal od "oddaljenih" poslušalcev, ampak vseeno mislim, da bi neozvočenost koncertov morala postati stalnica tudi v CDju.
V soboto drugega junija sem obiskal(in snemal) zaključni koncert novogoriške skupine Kombo, ki jo vodi(kot že veste) tolkalec Zlatko Kaučič. Fantje, ki jih spremljam že vsa leta, me vedno presenetijo. Tokrat sem spet občudoval prefinjeno igranje obeh vodilnih tolkalcev- Marka Lasiča in Mareka Fakuča. Zapomnite si ti dve imeni ! Sicer pa je Marko Lasič že nekajkrat igral z Avtomobili. Prvič se je z večjo vlogo predstavil tudi osemletni Žan in pokazal, da Zlatkova "valilnica odličnih tolkalcev" ne pozna odmora. Zlatko mi je tudi izročil še svež CD s posnetkom koncerta s pihalcem Peter Brötzmannom(vodja Chicago Tenteta) in godalnim triom. Naslov te najnovejše zgoščenke je Tolminski punt. Glasba in zvok, zanj je zaslužen Andrej Hrvatin, sta odlična. CD je izšel na založbi Splasc(h), ki jo "pokrivam" in do na ljubljanskem festivalu bo dostopna vsem ljubiteljem tovrstne glasbe. Naj omenim še, da bo založba Goga iz Novega mesta še letos izdala CD s posnetkom koncerta Vizionarja, ki ga je Zlatko posvetil prijatelju sopranosaksofonistu Steve Lacyju. Sam sem za to edicijo prispeval slike in "atmosferski" del posnetka.
Moji prvi dve LP izdaji se počasi uresničujeta. Ni kaj, začetek je težak, treba se je prebiti skozi "papirnato vojno" avtorskih računov in avtorskih pravic, poiskati najustreznejšo varianto tiskanja plošč, poiskati ustreznega tiskarja, ki bo poskrbel za kvalitetne ovitke, na kateri se bodo "bohotile" slike Milana Eriča. Milan je moj glasbeni prijatelj, akademski slikar in učitelj, ki je s prijateljem Zvonkom Čohom ustvaril prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika.
Pat Thomas : Sirr
in Trevor Watts/Jamie Harris
