29.maj 2007
Po ukvarjanju s pasjo družinico in domačimi opravili sem vklopil TV, kjer sem ujel še zadnjo polemiko v oddaji Piramida, polemiko o nostalgiji do Tita, dneva mladosti, do skupne države... Zanimivo, kako lepo ljudje gledajo na tiste čase. So že pozabili kako je bilo? Naštel bom nekaj svojih pogledov recimo obdobja konca šestdesetih do začetka osemdesetih:
- avto je bil bogastvo. Ponj so redki izbranci hodili po celi Jugoslaviji. Barve se ni dalo izbirati. Avto je postal normalno prevozen po nekaj mesecih servisiranja...
- parni in neparni dnevi, boni za bencin(40 litrov na mesec)
- južno sadje se je kupovalo v tujini
- oblačila tujih priznanih znamk so bila utopija, za nas Gorenjce so bili "butiki" Mali(Ljubelj) in Bradač(Trbiž). Vse manjvredno blago se je prodajalo v Slovenijo in južno od nje
- svoje prve "resne superge" sem kljub aktivnemu igranju košarke v prvi slovenski ligi dobil v času polnoletnosti
- smučanje v tujini, letovanje v Grčiji,Španiji ...? Namenjeno samo redkim izbrancem
- meso smo jedli enkrat tedensko(vegetarijanci?). Šunkarico je bila "tadraga" salama
- redke plošče so k nam prihajale z nekajletno zamudo, naročanje pregrešno dragih tujih plošč s skrivanjem denarja v kuverte
Še bi lahko našteval ... Ampak, vseeno smo se imeli lepo. Z zastavicami smo čakali Tita, po cele dneve viseli na igriščih in žejo gasili z vodo, lakoto pa s kosom kruha, se čez "taboriščno" ograjo švercali v bazen, se ukvarjali s ligaškim športom za copate in večerjo...
Ko sem imel, zaradi prezgodnjega rojstva, hčerko v ljubljanski pediatrični kliniki, sem zaradi par-nepar pravila "na štop" dostavljal mamičino mleko.
25.maj 2007
Zjutraj me je poštar razveselil s paketom "sveže" glasbe. Najbolj sem se razveselil Stars of the Lid : And Their Refinement of the Decline, ki že postaja "bestseller" . "I simply feel that they are making the most important music of the 21st century" Ivo Watts-Russell (4AD label founder).
Po odmevni dvojni plošči Tired Sounds of Stars of the Lid, ki je izšla daljnega leta 2001, smo dočakali nadaljevanje "simfoničnega valovanja". Samo ime skupine me, ne vem zakaj, vedno asociira na Lido in le ta na dolgo plažo, kjer valovi enakomerno prihajajo in odhajajo (kot glasba tega dvojca iz Austina).
V sredo sem na Fakulteti za družbene vede snemal koncert Univerzitetnega pihalnega orkestra. Izvedli so The Queen Symphony skladatelja Tolha Ksahifa. Prijeten večer v zvokovno solidni dvorani, ki pa ga je motila glasna klima, katere moč je bilo videti pri drhtenju projekcijskih platen.
P.S.: Na zadnji članek Manzinni-Zadnikar je prišla pripomba, da Mazzini pozna glasbo in da ima verjetno bogato diskoteko. Verjamem! Vem tudi, da mu je zelo pri srcu Tom Waits. Če pogledamo s stališča "povprečnega" rokerja, je Waits "črna ovca" v tej zvrsti, podobno kot Braxton za "povprečne" jazziste. In taisti roker bi ravno tako Mazzinija označil za "dežurnega intelektualca" ? Pa smo tam. V bistvu, posredno s člankom, Mazzini sebe imenuje "dežurni intelektualec". Tega mu nihče ne brani, da pa tak naziv daje ljubiteljem, ki na Braxtonovo glasbo gledajo drugače in ki jo, nasprotno od njega, celo razumejo, je skrajno otročje. Spominja me na slavnega slovenskega popotnika, ki je izjavil: "Jaz sem lep, če pa je kdo lepši, je že kičast"!
22.maj 2007
Ko sem na omrežju iskal mail Mihe Zadnikarja, sem "padel" na stran vseznalca Mihe Mazzinija, ki je ocenjeval Rahsaan Roland Kirk - The Complete Mercury Recordings Of . Ocena je potekala v njegovem tonu, kjer svoje glasbeno neznanje skrije v obilico lepo berljivih besed. O sami glasbi Rolanda Kirka, gospod ocenjunjuje desetorni box!, ne izvemo praktično ničesar, razen, kako je obvladal tehniko krožnega dihanja in igranja na več instrumentov hkrati. Da pa bi zapolnil oceni namenjen prostor, se spravi na del poslušalstva, ki jim Kirk ni krajni domet, ampak posegajo tudi po Braxtonu in podobnih glasbenikih. Debata se je dogajala pred slabim desetletjem. K objavi sem se spravljal že kar nekaj let, v bistvu vsakič, ko sem pri prebiranju starih Musk naletel na ta tekst. Menim, da naj se v dobro glasbi, "jazz diletanti", kot je MIha Mazzini, javno obelodanijo.
(Odziv Mihe Zadnikarja, Muska, številka 8-9/1998, stran 41)
Za začetek bomo kar ponovili znano floskulo iz šal o Radiu Erevan: "Načelno nimamo nič proti," naj namreč vsakdo pisari, o čemer koli se mu zahoče, celo o glasbah (kar je - kazno s pričujočih strani - sila težaven opravek), ampak reč se močno zaplete, ko takšno pisanje preraste v "družbenopolitičen" problem, In pomanjkanje osnovnega posluha je "družbenopolitičen" problem par excellence - v svoji skrajnji konsekvenci širi kavarniška omizja, krepi lenobnost in počasi pelje v regresijo, če še ne kar kontrarevolucijo; kadar skuša plahtati razno občinstvo skoz občila, postane še posebej nevarno in nanj kaže reagirati. V tako nevarno razmahnjenih kontekstih pomanjkanja posluha se namreč zde (bivši) prijatelji, osebki z nekdanje scene hujši od nenehnih konservativcev in mračnjakov. Le kako to, se naivno baramo?
Danes je govor o Mihu Mazziniju in njegovih nesrečnih muziških prispevkih za Nedelo (23.8.'98). Rumenkasto glasilo Nedelo žal ne objavlja bralskih reakcij, zato smo prisiljeni prositi javnost, da nam dovoli izjavo na temle mestu. Obenem naprošamo uredništvo Muske, naj obtožencu pod nobenim pogojem ne izroči računalniške oblike tegale protesta, da bi ga potem nevemkako zlahka vključil na svojo znamenito spletno stran, natančneje povedano - na svoj virtualni doprsni kip. Naj ga kar pretipka, če mu je drago, se bo ob tem dolgotrajnem delu morda vsaj malo zamislil o tem, kolikšen je napor stremljenja k svobodi, kar počez in po krivem očita izvrstnim glasbenikom, in potem morda ne bo več tako vehementno bezljal v škodo - on, ki zanj zdaj že predobro vemo, da piše predvsem zase, ne pa za javno dobro.
Temeljna težava Mazzinijevih občevanj o glasbah čemi prav v skrivnosti, da pisec zavoljo svojega ega ne prenese proizvodov kolektivnega duha. Na Slovenskem se je v zadnjih sedmih letih - obenem s propadom civilne družbe in odprtega tiska - že lepo razpasla navada, da človek poudarja zasebne okuse in si pod krinko nekakšne dojemne širine in retoričnih bravur ustvarja namišljene nasprotnike. Gre za znan neoliberalistični trik, katerega žrtve so sčasoma in k sreči predvsem sami avtorji takšnih pisanj, zato jih kar prepuščamo njihovemu karakternemu propadu.
Spričo takšnih umotvorov, vse polnejših nekih pogovornih mašil tipa hmja; he; hej, pomodnih žargonizmov, ipd. in zablodnih koketiranj z nič hudega slutečo publiko, bi lahko bili kvečjemu polni pomilovanja, češ kako so lahko njihove nahitroma sestavljene in škodljive recenzije sploh materialno nagrajene. Toda mi nismo religiozneži, da bi se šli igro razlik, niti nismo v nevarnosti, da bi si poškodovali ego, ker ta zginja - ker brezkompromisno hočemo, dokončno ubiti živad v sebi. Prizadeti pač smo, toda v imenu ustvarjalcev, ki nasrkajo prav v našem imenu - ker tako hočejo neduhoviti provokatorji in delivci pišoče in misleče javnosti na temle skromnem ozemeljcu.
V Mazzinijevem pisanju o godbah se je že dvakrat pripetilo Anthonyju Braxtonu, skladatelju, glasbeniku, profesorju, organizatorju in filozofu, da jih je krepko slišal, in to samo zato, ker že tri desetletja uspešno zatira živad v sebi in svoje znanje nesebično ponuja drugim. Braxtonov postopek je diametralno nasproten Mazzinijevemu, saj iz njega diha garaštvo in utopična zaupljivost do kolektivnega duha. Ni postavljač, ni egoman, ni mahnjen na število prodanih artefaktov in nima vnanje agresivnih ambicij. Kratek ekskurz: Kaj se lahko mladi kritik, kritikinja naučita iz Mazzinijeve manire, da tako rad po športniško, črno-belo primerja (za nas sicer izvedensko docela neprimerljivi) osebnosti Rahsaana Rolanda Kirka in Anthonyja Braxtona, pri čemer slednjega potunka v zadnjo mlakužo, prvega pa dvigne čez vse druge? Naučita se lahko kratko malo dejstva, da kaj takšnega ne smeta postoriti za nobeno ceno. Kritika ali recenzija preneseta kvečjemu subtilnejše označbe o kvalitativnih vzponih in padcih, pri čemer morata upoštevati znano pravilo, da so v umetnosti vzponi in padci pač neprenehni. Kar je umetnih tvorb, zgodb o "uspehu" in večni "slavi", so samo stvar industrije, medijev in drugih stereotipov, nimajo pa zveze z dejanskim umetniškim bivanjem.
Naravnost grozljivo se zdi, da si človek, ki ni nikdar v življenju dejansko zaslišal, začutil Anthonyja Braxtona in se njegovemu mojstrstvu niti ni skušal približati občutljivo, sploh upa pisati o njem in potem še nasploh o glasbah. Takšna gesta presega vsa tolerančna dovoljenja, po katerih imata ta in ona vso pravico; da jima kdo drug in njegovo podjetje ni všeč. Poleg močvirniškega "džecerskega" krdela in Mazzinija ne poznamo nikogar na tem svetu, ki bi si upal v isti sapi zatrditi, da je Braxton težak in nemogoč glasbenik - tako rekoč plodišče za intelektualistično (ne)dojemnost - in tvoriti hitre sklepe o tem, kaj je poslušljivo in kaj ni. Mar se je pisec Miha Mazzini, up in nada tukajšnjih belles lettres, žanrov, scenaristične in kompjuterske proze, prevzel že do ravni, na kateri mora igrati senzacionalista in antiintelektualca, če se sploh hoče preriniti skoz svoj lasten tekst? Če to drži, potem imamo opraviti s še eno žrtvijo domačijskega sindroma, ki sliši na ime "lahkotna kariera" (o nekem veliko nevarnejšem primerku te vrste, ki ga premeščajo iz ene udobnejše službice v drugo in ki mora imeti prav za vsako ceno, nam je govoriti prav kmalu). Mihu Mazziniju se očitno ni bilo treba do ničesar dokopati, ali drugače: ker se ni dokopal do ničesar, lahko uniči tudi Braxtona - za navrh pa še "free" jazz in ves znano osupljiv pomen založbe ECM. (Pri čemer je ekskluzivistično povezovanje glasbenika s tem slogom in to založbo dokaz več, da niti ne ve, o kom ali čem piše, kar pa vsekakor ne zmanjšuje njegove škodljivosti.)
Zdaj nam je za vzgojni in širši smoter mahoma ubrati lepše strune. Jeseni 1974, ko smo bili še globoko osnovni in daleč od kakšne intelektualne prakse, nam je Vasja Bibič ves radosten prinesel v šolo čudaško longplejko, rekoč: "Tole poslušam že več tednov in zdaj si želim, da bi še ti malo užival!" Verjetno jo je sunil Bratku, bila pa je prav tale, ki tukaj zraven vidite njeno naslovnico: Conference of the Birds s Hollandovim kvartetom, Braxton pa na nji eden izmed pihalcev. Poslušali smo jo več ko nekaj tednov, kaj tednov, spremlja nas že vse življenje. Ob njej smo mislili na vse drobnjarije in vse bistveno - tako na pozabljeno marelo kot na življenje in smrt, na ljubezen, na dobre koncerte, na vse najlepše v glasbah in v naravi, v poznejših časih na kino Union, na Študenta, na Sušnika, Pistotnika, potem na Ičota in letos smo si jo v Berlinu s slastjo, ki je presegla še tako mikaven novum, kupili na zgoščeni različici. Ja, Conference of the Birds je ena izmed plošč našega življenja - brez nje si sploh ne znamo predstavljati finala tega stoletja in osebne radikalizacije srca in posluha. Kako bi le mogli drugače: Vrteli smo si jo v osami, z njo olajšani brodili po puberteti, pri Vasju na Glavarjevi smo jo, palčki, navijali v garaži do konca in zraven pihali in tolkli in kričali od navdušenja spričo nenadne svobode in delili kolektivnega duha, kakršen veje z nje, s te čarobne umetnine, ki jo je kvartet za ECM posnel 30. novembra 1972 v New York Cityju. Samo kdor ve, kako koncentriran napor, kakšno znanje, odprtost in kakšni dvomi, hkrati pa zaupanje vase in v druge tri so bili potrebni tistega dne in tisto noč, da se je četverica prignala do tolikšne erupcije, samo ta bo vedel, zakaj smo zdajle prisiljeni, vzeti Braxtona v zaščito in o njem napisati par najlepših besed. Cinik bo kajpada porekel: Pa kaj, en Miha je na Braxtona nor, drugi Miha pa ga daje v nič, takšen je naš svet, to je normalno. Ja, prav zaradi takšnih reakcij, takšnega sveta in takšne normalnosti imamo Braxtona-bojevnika še toliko rajši in mu salutiramo in si glasno želimo, da bi še kdaj razveselil naše mesto in da bi njegovi albumi dobili prostor pri vsakomer, kdor se loteva glasbene kritike in recenzije (omenjeni album ima označbo ECM 1027). Sploh pa - kaj naj si mislimo o uredništvu, ki dopušča spise, v katerih kdo grdo govori o Anthonyju Braxtonu? Zapažamo, da so vsenaokrog nas nameščeni že sami amaterji, diletanti, šarlatani, nepoznavalska drhal, skratka, ki sploh ne ve kaj objavlja, in pri tem še dopušča, da se namišljene eminence in vaški prvaki napihujejo do nezavesti? Na nas je, da enkrat za vselej in radikalno obračunamo s takšno ignoranco, še preden kdo poči in tako ne zve, za kaj gre in kakšne so bistvene reči. Lepo in prav je, da Miha Mazzini ponižuje Anthonyja Braxtona v tako nizkotnem časniku kakor Nedelo, tako je vsaj prikrajšan za dialektiko. Drugam kakor med pisarije o razprodanih dušah - neužitna podpora tako imenovanih urednikov ne sega zgolj med govorice o zasebnosti nedolžnih ljudi, pač pa si jemljejo pravico tudi do krojenja splošnega odnosa do glasb, o čemer nam je tukaj še bentiti - njegova pisarska struktura, glede na zgoraj povedano, tako ali tako ne gre več. Boli, ko ljudje, ki si jim nekdaj zaupal, postajajo ciniki, neresneži, nesramneži in netenkočutni negativci. Saj bi zlahka prenesli, da so brez osnovnega posluha, toda ker ta manko že razglašajo na vse pretege, moramo reagirati. Pri njih je očitno nekaj hudo narobe, kar se tiče pojma kreacija. Oni bi kratko malo morali na terapijo - noč in dan poslušat Anthonyja Braxtona et consortes.
Miha Zadnikar
21.maj 2007
Majska parada glasbe in druženja na dvanajstem jazz festivalu Cerkno je za mano. Že kultna gostoljubnost in posrečen izbor glasbenikov je vse tri dni polnil koncertni šotor, ki je bil letos spet dobro ozvočen(Avtomobili+Alex+Borut) in osvetljen (fotografi se lučkarjem zahvaljujemo!). Letošnja novost je bil v celoti pokrit pokoncertni prosto - za primer dežja. Vreme je bilo kot nalašč sončno, vendar se zaradi tega ni nihče pritoževal. Celotna pokritost pa je dala prostor nam fotografom, ki smo jo docela izkoristili. V večjem prostoru pri šanku sem imel projekcijo svojih fotk, ki mi jo je v petek rešila Livija z "donacijo" velikega platna(še enkrat HVALA), v vmesnem prostoru pa je Nada Žgank na ogled postavila svojo desetmetrsko sliko, ki se je na lanski razstavi v CDju kar izgubila, tu pa je zasijala v polnem sijaju. Nasproti Nadine "skulpture" sem na nosilce šotora pritrdil nekaj svojih barvnik fotk v novih Ikeinih okvirjih. Festivalski fotograf Juže pa je, nasproti prodajalcema ploščkov (Matej in Mladen), izkazoval dnevne fotografije. Vse skupaj je festivalu prineslo novo kvaliteto, ki jo velja nadaljevati.
Z velikim številom obiskovalcev, po mojem mnenju rekordnem, pa se je povečala verjetnost srečevanj s prijatelji. Ker so nekateri prenočili kar v Cerknem, smo "vmesni" čas zapolnili z raznoraznimi debatami. To je prednost festivala v manjšem mestu, kjer za nekaj dni pozabiš na "druge" stvari in uživaš. Edin moteč dejavnik sta bila koncerta v premajhnem Cmaku. Res škoda, kajti v majhni "sobici" sta bila odlična koncverta Oleś/Jörgensmann/Oleś(leta 2005 v Mariboru) in psihadeličnih legend Cul de Sac. Organizator bo o tej temi v prihodnje mortal krepko premisliti.
En koncert dueta dveh pozavnistov(Windbone) je bil že tradicionalno glasbeni šoli in sem ga posnel. Prvi odzivi glasbenikov na posnetek so bili pozitivni in že danes sem dobil kontaktni mail iz Švice.
P.S.: Doma pa naši kužki rastejo ...
15.maj 2007
Ponedeljkov večer smo z Omijem preživeli na Kodeljevem, kjer je v gradu potekal eden od dogodkov v sklopu CON-FINE APERTO/ODPRTA MEJA. Da ti, vsakdrugiponedeljkovi dogodki postajajo kultni, priča obisk, ki počasi presega kapacitete "glasbene" sobe. Primož(LUD Šerpa) in Tomaž(Zavod Sploh) skrbita za predstavitve zanimivih kjižnih izdaj in glasbe. Tokrat so nam brali dela pesnikov Garyja Snyderja in Franka O’Hare, Luka Zagoričnik je predstavil svojo založbo L'innomable, na koncu pa sta nas argentinec Lucio Capece (saksofon, elektronika) in japonec Toshimaru Nakamura (no-input mixer) ponesla v deželo šumov. Za takih zvokov nevajenih poslušalcev je to lahko naporna seansa, ki pa jo glasbeniki načrtno omejijo na še znosen čas (tokrat 36 minut). Ostali, ki poznamo Toshimarujevo in Luciovo delo, pa smo uživali že od prvega piska. Velika glasba v majhni sobi.
Toshimaru je na ogled in prodajo postavil celo zbirko CDjev in prijazna cena 10 Evrov je marsikateremu ploščku spremenila lastnika.
14.5.2007
Kratka vikend turneja s Kaučičem,Robertsonom in DeMattio je za mano. Po klubu Gromka smo odjadrali v prisrčno mestece San Vito, kakih 20 km iz Portogruara. Koncert je bil v enkratni stavbi iz 17.stoletja, postavljeni v strogem središču mesta. Sama dvorana spominja na zelo pomanjšano Scalo in je iz mojih in glasbenih ust potegnila vzdihe občudovanja. Med postavljanjem opreme se nam je pridružil še Massimo DeMattia, flavtist iz bližnjega Pordenoneja. Po postavitvi Zlatkovih tolkal in moje snemalne opreme, smo naredili kratek test, se "čekirali" v bližnjem hotelu in se končno posedli za mizo na trgu pred dvorano. Čas je bil za gašenje žeje v soparnem večeru. Massimo je bil vidno vznemirjen, kajti Zlatko mu je "dokončmo" razložil, da bodo igrali brez not. Da ne bo kakšne pomote, Massimo je že prekaljen glasbenik, star blizu štirideset let, pa vendar so mu take adhoc improvizacije velik zalogaj. Naš tolkalec ga je "miril" z besedami,da naj se samo prepusti trenutku in pove svojo zgodbo. Na koncertu je bilo vse v najlepšem redu, glasba je bila popolnoma drugačna kot dan prej v Ljubljani.Po koncertu nas je organizator Flavio, ki je tudi pisec knjig o jazzu in glasbeni kritik v reviji Jazzit,odpeljal v prijetno restavracijo, kjer se je debata razvila krepko čez polnoč. Spanec v hotelu je bil pravi balzam za že načete udeležence.
Jutranje prebujanje je trajalo do dvanajste ure, ko smo po kavici krenili proti Novi Gorici, kjer so nas že čakali "mladinci" iz Komba. Herb je imel z njimi delavnico, kateri se je na koncu pridružil še Massimo. Sam koncert je bil zvečer in mladci so, poneseni z vrhunskimi improvizatorji, odigrali verjetno najboljši koncert. Kako so bili dobri pove že dejstvo, da je Herb med igranjem na trenutke tako padel "not", da je na stolu dvigoval noge, nekaterim poslušalcem pa je včasih komaj uspelo premagati glasno kričanje. Bravo KOMBO !!! Rezultati šestletnega dela so vedno bolj "vidni".
Kaj naj še rečem na koncu? Zlatka poznam v "nulo", vsaj mislil sem tako, pa me je s tremi koncerti spet presenetil. Na Herbovo "meditativno" muziciranje se je pripravil z izbranimi tolkali, od klasične bobnarske opreme je uporabil samo činelo.Po slišanem sodeč je bila to prava izbira, ki je iz Herba povlekla nežne zgodbice, začinjene z eruptivnimi izbruhi. Massimo DeMattia je v San Vitu s svojo flavto umiril glasbo tria, v Novi Gorici pa je tudi on na trenutke eksplodiral. In te nežnosti in izbruhi me še danes grejejo.Kratki delčki iz vseh treh koncertov in reportaža bodo kmalu v MP3 rubriki.
Za konec pa še malo popra. Na koncertu ni bilo nikogar od organizatorjev glasbene delavnice s tolkalcem Francescom Cuso, ki jo že več let prirejajo v Novo Gorici in vztrajno ignorirajo Zlatkovo in Kombovo delo. Verjetno so se ustrašili soočenja s to enkratno družbo mladih glasbenikov in verjetno ne bi prenesli tega glasbenega šoka. Ja, živimo s Sloveniji, deželi fovšarije in kjer še s tisim redkim "kulturnim" denarjem upravljajo nevedneži! Stara zgodba .
P.S.: Ko sem se okoli polnoči peljal po avtocesti, mi iz izhoda za Ajdovščino po napačnem pasu nasproti pripelje avto. Škripanje zavor, iskanje prostega pasu vvtoceste in ... na srečo karambola ni bilo. Prepričan sem, da so se spet neki zlatojajčniki z očetovim avtomobilom delali hrabre. Na posledice njihovi kurji možgani ne zmorejo pomisliti. In tudi njihova "hrabrost" ne presega mej ogrožanja drugih.
11.maj 2007
Prvi del "trilogija" Herb Robertson-Zlatko Kaučič v klubu Gromka se je končal pred dvema urama še 10.maja. Ker me zanima kvaliteta posnetka, sedim za računalnikom in "editiram"... Ena "frišna" slika :
10. maj 2007
Na prvega maja dan je naša psička Fina kotila in cele praznike so bili mladički prava osvežitev. Danes imajo korenjaki že po eno kilo in komaj čakamo, da spregledajo in postanejo živahnejši.
Danes starta tridnevna turneja z Zlatkom KAučičem in Herb Robertsonom,ameriškim trobentačem. Zvečer bo v Gromki improvizirani duet, jutri pa gremo v San Vito(Pordenone), kjer se jima pridruži še Massimo De Mattia na flavti. Zaključek turneje bo v Novi Gorici(klub Točka), kjer se jim bo pridružil še Kombo. "Delovni" konec vikenda s snemanji in prevozom glasbenikov. Juhuuuu.
Festival Kaleidophon (Ulrichsberg) je opustil glasbene sledove. Navezal sem stike z Memorize The Sky, Peter Evansom in Courants, ki mi bodo poslali promo material in samo upam, da jih bomo kmalu videli na naših odrih.
