HAT HUT HUDO!
( 16.3. 2008)
Moj veliki sobotni zaklad so bile tri plošče, ki sem jih končno kupil pri Daretu. Hat Hut Records. Ali samo Hat Hut, že večkrat sem si skušal zapomniti ime producenta, genija, pa ostaja Werner, za genija veliko premalo pozornosti. In sem potreboval tri dni, da sem se lahko lotil poslušanja, sem jih pa vsak dan imel v roki, bral spremne tekste - samo tu so zapisani kot tekst, ki sebe jemlje resno. Tako kot Madžar Nadas, ki mi ga je prejšnji petek podaril Bojan Šarotar, pisatelj, ki je končno napisal knjigo. Če Nadas o smrti, potem Bojan o življenju. Tako kanonično zveni, ko pravi: Če bi ne bilo Auschwitza bi mene ne bilo« .Toda, ali pa jaz sem, če je naokoli mene in v meni ves čas ta skrajnost, mejnost nasilja lebenswelta, če je tako absurdno prisotna smrt. Mislim, da obstaja neko srednjeevropsko počutje. Karkoli velikega počno ljudje naokoli nas, se mi zdi tako resnično in pomembno. Mesta kot Trst, Dunaj, Gradec, Celovec, Ljubljana, Budimpešta, švicarska mesta, Bavarska - to niso naključne bližine. Vedno znova se zalotim z zgodbami o teh mestih. Res živijo, so v mojem obstranskem življenju, ki se tako zelo trudi obstati pokonci in ob robu, na robu, neuključeno v bedo vladajoče misli, ki ne vlada pač pa krvoloči in ni misel, temveč velik odpor proti misli.
Seveda je najlažje vedeti; veliko teže je nam, ki enostavno prekucujemo svojo teže čez vedno višje ovire. Ostaja vera in nekaj estetike, ki ji rečem lepota. Lepota najprej pri ženskah, v njih ali pa v mojem filmu o njih, potem lepota v glasbi in literaturi, včasih gozd. Werner se je odločil za zgolj glasbo, češ, eni zgodbi sem predan, morda jo povem do konca. Seveda mu bo uspelo, morda bo Benigarju s klubom v CDju, morda bo Šarotarju še s kakšno knjigo. Morda bo Iztoku s ploščo. Morda se bom pozabil, zaenkrat mi dobro kaže. Toda zvoki s teh treh plošč ( Nagl, Bernstein, Akchote, Jones -Big four, Big four live, Mike Westbrook Orchestra - On Dukes Birthday ) so tolikšen dokument odtenkom resničnosti svetlobe, barv in zvokov okoli mene, da sem sebi hudo neprepričljiv. Nič me ne pritegne do točke, da bi izpeljal do konca, prej se naveličam sebe. In če ni pomena, kako naj poizvedujem za njim, po njem. Morda s cigareto v ustih in viskijem u riti. Ali pa s kakšno drugo nastopaško držo; lahko bi recimo branil nacionalne interese ali pa enako pomembno zbiral pomoč za tiste v Afriki, ki umirajo. Če bi se razglasil za civilno družbo, bi bil celo plačan z denarjem davkoplačevalcev. Lahko pa recimo spustim slovenske časopise in sploh informativne programe. Kolikšno bi moralo biti smetišče, da bi odpad enega samega človeka odpeljali. Tako, seveda, svoje smetišče tovorimo s seboj. In naletim na zvočnost glasbe iz Švice, dežele, kjer jo nekdo sliši, posname in izda. Jaz pa špegam, prisluškujem in ne uokvirjam. Te note so moja najbolj zgoščena resnična resničnost, kot tista tavelika Resničnost, ki jo je zabeležil Lojze Kovačič. Je bil slučajno begunec iz Švice? Njegov oče je bil človek odločitve. Upam, da meni ne bo uspelo narediti kaj takšnega mojim otrokom. Ali pa se vendarle izkažem kot tipični Zlovenec.
Morda je pri glasbi najbolj pomembno, da ostanemo pri glasbi. Vsem zaželim duha polne Velikonočne praznike.
ŽIVLJENJE JE KAR POSLUŠAM
Včeraj se mi je zgodilo, da sem nehote omenil zapis na nekakšnem blogu, ki ga imam morda na straneh, ki jih ravno ovohavate. Preveliko vročino, ki je zajela ljudi, ki so prišli poslušat Stonse v Budimpešto, sem omenil, in se je sprožil plaz. Kaj sem lansko leto sploh zares poslušal, počel. Tako zelo smo vesolje vsak sebi, moderne tehnologije pa nam to samo olajšujejo, da se zdi edina knjiga, ki jo je moč brati On the road. To, da ravnokar poslušam 88,3 – kar je največ v jazzu v New Yorku, je bilo pred nekaj leti nepredstavljivo, danes sem še zaspan, samodejno vklopil štacjon in glasba je tu. Ironija je, da me pomalem vabijo delat na nek radio, ki zgleda kot štala, tehniki pa po treh mesecih dela, že mislijo, da vedo vse o mediju. Za nas Slovence je značilno, da vemo vse. Če pa slučajno kaj ne veste, me pa kar vprašajte.
Tale after hours jazza iz New Yorka me je spomnil na časovni zamik, letiš ure dolgo, potem pa prideš sedem ur prej, meni se je zdelo, kot da nastopam v stripu. V Blue Notu sem sedel ob klavirju, ki ga je igral Herbie Hancock in ko je imel odmor, se je norčeval iz japonskih turistov. Bil je taka, majhna pizdica. Seveda mi je bilo mar le za glasbo, ta je sodila v tako imenovano zgodovino. Kakšen umetnik si, če igraš v stilu in ritmu, ki je že znan iz preteklosti. Za mnoge enostavno noben, če ni novo, drugače, izvirno, ni nič, ni pomembno. Pri meni ne bi moglo biti bolj drugače. Izključno mi velja lepota, globina glasbe. Vse ostalo so le podatki – zame. Zato imam enak odnos do plošč Blue note ali Impulse ali pa če hočete na drugi strani do Hat Hut records. Z dodatkom, da do slednjih težko pridem – kanali do teh čudovitih plošč mi še niso znani.
Lansko leto se mi zdi je prineslo veliko dobre glasbe. Zares veliko. Najprej mi pridejo na misel Radiohead, njihovo novoletno predstavitev nove zgoščenke lahko še vedno gledate na MSN.COM. Sede mi tudi duet plata Roberta Planta in Alison Kraus. In se nehote ustavim. A ni noro, da plošč, ki jih nekdo predlaga, nagonsko nočemo poslušat. Le res redko sprejmemo tuj okus. Če bi naštel jazz zgoščenke, bi le redkokdo sprejel kakšnega od naslovov. Ampak, ne mislim, da je to napak, le hudo čudno je. Prej omenjeni Hancock je naredil zgoščenko, ki je v nekakšni navezi z, ali pa gre samo za izgovor, Joni Mitchell.
Jure Potokar jo je ocenil v Poletu, slednji je morda edini časopis pri nas, ki ga prenesem, in njegova ocena je bila medla, bleda; v resnici ni bila ocena. Ja, v kurac bi jo moral poslati. Težava je le v tem, da potem ne zadostiš številu znakov, ki jih mora imeti članek.
Toda, ali bi to ploščo sam ocenil negativno. Ne, enostavno ne. Nekatere glasbene zapise moraš živeti zares dolgo, da jih slišiš. Sam Hancocku dajem priložnost, če njemu ne, komu potem sploh? Sicer pa, Polet bi moral objavit seznam zgoščenk nekaj bolj vplivnih jazz freakov- nekakšen pregled, zagledan v minulo leto.
Tole zaključujem ob glasbi New Orleans jazz radia, uradno je to bojda WWOZ. Tako v resnici nisem pisal, pač pa poslušal glasbo. Ogromnokrat je tako, da je življenje kar poslušam, vsakdan pa kar počnem.
STONSI V BUDIMPEŠTI
Tole pisanje je seveda hotelo biti nekaj povsem drugega, toda naključje ima moč še nad takšnimi dejstvi. Faktični svet, ki ga živim, je največkrat tok misli, ki plava in naplavlja, karkoli že. Tako sem šel včeraj na Stonse v Budimpešto, moj tretji koncert Stonsov na turneji A bigger bang. Igrati hoče Jagger in tudi Ron Wood, Charlieju Wattsu ( ima tudi jazz zasedbo) je hudo vseeno, Keith Richards pa je vidno načet, od starosti, bolezni, poziranja. Slednje je edino, kar še dogaja prepričljivo. In smo šli s Tadejem, koncert freakom, na pot v vročini poletnega jutra proti Budimpešti. Pot je bila 9 ur dolga, vendar sem komaj čakal na koncert, prepričan, da bo moj zadnji od Stonsov. S Tomažem sva šla na hitro v akcijo in ob 17 uri sva bila pred vhodom in čakala, da začno spuščati na stadion. Potem običajno stečeš in zmagal si, če se držiš ograje pod odrom. Koncert je potem konec sveta, ker čutila, ki jih premore posameznik niso dovolj, da bi posrkala celotno doživetje. Stonsi na stadionih so namreč najprej mega spektakel.
In sem začutil rahlo slabost, se usedel na tla in končno začel piti vodo, ljudje okoli mene, vsi komaj čakamo začetek. Stopinj je več kot 40, vročina žari iz zemlje ven in jaz počasi dojemam, da sem v težavah. Tomaž mi mora pomagat, da sploh vstanem, se primem za ograjo, grem stran od vhoda , v senco, usedem se na tla, ob meni dve starejši Angležinji, vidita, da sem v težavah. Hočem si pomagati z vodo, če je prej cel dan nisem hotel piti, sedaj goltam, goltam. Odpro vrata, počasi greva s Tomažen notri, pod odrom vse polno, vendar, ni še katastrofa, vidim stole ob mešalni mizi, tehnik me zavrne, se usedem na tla, naslonim na ograjo ob mešalni mizi, pijem vodo in upam, da pride čudež, da bo grozeča slabost minila, pa ni, grem ven, najdem hodnik in stole, ukradem enega in ga mirno nesem k mešalni mizi in se usedem nanj, misleč, rešen sem. Pa nisem bil, slabost je vedno večja, tale bo huda, vroče je kot sam hudič, ljudi vedno več, vmes reklama za sajt od Stonsov, ki je sicer super. Le da ga moraš plačat, naj se jebejo s to pogoltnostjo in grem iskat plac, kjer bom legel, vleče me na tla, komaj sem še na nogah. Najdem nekakšno skladišče, ne pozabite, sem na Madžarskem, stadion je hudo dotolčen v vsem, in skušam leč, delavci me naženejo, sedaj komaj še diham, hočem na tribuno, ležat na klop, varnostnik me ne jebe in ni druge kot da grem na prvo pomoč. Tik pod odrom so, imajo vodo, šotor kjer je neverjetna vročina in en sam star vojaški ležalnik. Padem nanj in skušam počivat, žuli me , vroče je, Charlatans začno kot predskupina, igrajo odlično, zvok je super. Ampak moja slabost ne pojenja, malo se mi vrti, šibkost je vedno večja. Nekdo, ki misli, da je reševalec me gleda in to je vse kar imajo Madžari pripravljenega za pomoč nekaj 10 tisoč ljudem v vročinskem valu. Absurd. Vstanem, reševalec se oddahne, ko vidi da odhajam. Sedaj možgani že delajo. Zame koncerta ne bo, s Tomažem greva ven s stadiona, ideja je, da bi počakal v hotelu Stadion, kjer imajo hladen bife. Toda, sedaj tudi hoditi ne morem več, pa še ven komaj prideva, enostavno niso dovolili izhoda, hecno. Torej, sva zunaj in sem adijo. Tomaž predlaga taxi, ga dobiva, pelje naju v hotel, naročim dva soka in vodo, vse spijem, pa še kar lezem v tla. Tomaž pravi, to je sončarica, Stonsi so moje sonce. Možgani delajo, ugotovim, da celo domov ne bom mogel, ker bom tudi v avtobusu zlezel skup, to je strah, da bom padel v nezavest in da me bodo odpeljali v bolnico, glede na prvo pomoč na stadionu, to ni bila rešitev pač pa katastofa. Možgani spet mislijo. Grem k recepciji, povem da je težava, da nujno rabim posteljo za tri ure. In ženska me gleda in reče, če imate denar. Si mislim, pička padam, ti bi pa služila, rečem imam 5o evrov, reče, to bo dovolj, hoče dokumente, rečem, da sem šel na Stonse brez njih, pravi napišite, in dobim ključ, greva v sobo 650, se slečem, padem na posteljo, Tomaž namaka brisači in mi hladi vrat, obraz in spet in spet hladi, kakšnih 20 minut, pridem k sebi, se skobacam pod tuš, mrzel v obraz, v vrat, srce, vsaj 15 minut mraza vame, da me hladi, vroč sem bil kot satan v peklu. Sedaj sem miren, Tomaž šiba na koncert, ležim in malo po 9 uri slišim Start me up, Charlie pribije kot da gre za punk bend. In to so moji Stonsi, iz hotelske sobe, na postelji vedno bolj hladen in miren in cool. Nisem padel v nezavest, sam sem se rešil in Stonsi mi igrajo, odmevajo in si mislim, da sedaj končno ne bo več še enkrat. Ta koncert je bil tisti zadnji, še enkrat. Ponovno se grem hladit pod tuš, spet vsaj 15 minut hladu v telo, ki je bilo le uro nazaj pregreto in pred kolapsom. Potem se na postelji umirim, Stonsi mi igrajo, odmevajo in jih vidim na vseh 20 koncertih. Od prvega v Zagrebu, ko sem jokal, tako zanič je bilo. Igrali so plesno glasbo, Black and blue, Billy Preston je bil zvezda, Mick pa Tarzan, z vrvjo se je spuščal nad publiko.Tamale so mu metale hlačke in nedrčke, meni pa so šle solze po licih; to komercialno sranje, da so Stonsi? Nisem verjel in na tretjem koncertu na Dunaju sem jih prvič slišal kot naj bend na svetu in potem še kar nekajkrat, vmes pa so bili tudi povsem deplasirani nastopi, sramotni, bedni do točke, ko enostavno ne verjameš, da je sploh možno. Najhuje je bilo v Imstu pri Tirolcih. Da so oni gostili Stonse je isto, kot če bi za Kokrico nekdo organiziral festival Hat hut izvajalcev in bi potem Kokričani na ta koncert tudi prišli, seveda cela družina in stara mama ne sme manjkat. Toda, vredni, zares vredni so tisti najboljši. Nekaj jih je bilo v Munchnu, vsega skupaj kakšnih deset, od tega vsaj trije popolni, v Olimpijski dvorani je bilo sploh super, ker so igrali, kot da so v klubu. No, da zaključim tole vročino, zadnji studijski album Stonsov A bigger bang je zares dober in kdor je do zadnjega pravi, je pravi. Če sem jaz pravi, se ve, da ne. Se mi pa kdaj zareče, in to ni slabo.
Grožnjan smo družinsko obšli, morda konec avgusta še en poskus, Sajeta so drugi, sem pa poslušal Die Walkure v živo iz Bayreuthera. Tudi Wagner drugič.
Včeraj so ameriške internetne radijske postaje stavkale zaradi neverjetnega dviga cen avtorskih pravic. Njihova internetna tišina je bila takšna kot pri nas, le da je v Sloveniji razlog kulturna puščava, Američani so pa tako neumni, da imajo ogromno, zares ogromno izbiro tudi na netu.
Imeli smo že kulturne ministre bedake, še posebej tista ženska je bila prava nesreča. Toda, Simoniti je pameten, pa ni nič drugačen. Najbolj mi šepa toleranca do »mojih«, po spisku bi jim ferkeral sorodnike.
MATTHEW SHIPP V LJUBLJANI
(julij 2007)
Ne znam si predstavljat, da bi lahko v katerikoli situaciji ne vedel odgovora, kot tudi, da bi hkrati sebi verjel, da je moj odgovor edina zveličavna resnica. Kako naj se torej človek veseli svojega mnenja, če iz vsega, kar je preživel in domislil, ve, da je misel, mnenje, neskončno partikularno, nezadostno delno. Toda, hkrati si vendarle drznem misliti in povedati kaj mislim. Tokrat, tu, na tem mestu, za nekaj morda deset ljudi o zadnjem jazz festivalu v Ljubljani. To je festival, ki ga obiskujem od 15 leta. Tiste čase se je zdelo, da je radijska oddaja Aleksandra Skaleta okno v svet. In potem je sledil šok Charlija Parkeja – to je bila moja prva jazz plošča in kasneje še Miles Davis – Live in Europe. No, nato sem končno začel poslušat Radio Študent, kjer so Slobodan Valentinčič in ostali delali čudeže s poezijo in jazz glasbo – še posebej nore so bile sobote, nekaj ur Majakovskega in Coltranea. Interpretiral je genialni Aleš Valič, ki takrat še ni bil del institucij.
In če spustim preostanek življenja in grem in medias res.
Letošnji festival jazza v Ljubljani je bil krasen. Nastopi prvega večera, vsi trije so bili osupljivi in zame čisto navdušenje. Dodajam še Majo Osojnik. Ostalo je bilo ali pod kritiko ali nepomembno. Toda, štirje izvajalci na enem festivalu – to se mi zdi zares veliko. Lee Konitz in Steve Coleman sta pripeljala svoje študente in morda še koga v pomoč, toda šlo je za ljudi, ki se uče. In kako nastopat so se učili tudi v Ljubljani. Ni me motilo, ravno razumevanja pa tudi nimam za takšna abotna povabila. Fool Cool Orchestra sodi blizu tem vajencem. Tolkalci so povedali, da The Stroj delajo v Sloveniji, svita balkanska pa je bila še klezmer in Gustav Mahler. In potem gost Stefanovski - rock, Balkan in hitrost. Kaj je tu narobe – vse troje je najbolj kurantna, tržna, komercialna roba, ki jo tudi Bregovič dobro prodaja v Parizu. Prav tam pa živi dirigent Izidor Leitinger , ki tako ni naredil nič originalnega, nič svojega, še plonkal je povprečno, skrajno sprejemljivo. Seveda je res, da je bil harmonikaš Simone Zanchini izvrsten, toda z glasbo ostalih ni imel veliko skupnega, je pač svoje zares odigral. Od orkestrske zasedbe slovenskih glasbenikov pričakujem glasbo, ki jo bom lahko slišal tudi kot slovensko. Ta svita je bila poc, drobceno nastopaštvo, absurdno neoriginalna glasba, ki je povsem brez rezona. In tip za klavirjem približno v mojem rangu. Skoraj bi pripomnil, da je navdušeno občinstvo še en dokaz, da imam prav. No, pa ne bom. Tele besede le zato, ker je bil Iztok drugačnega, pozitivnega mnenja. Da imamo nad ljubljanskim nebom svoj zven, zvok, melos, ton, je meni pokazala Maja Osojnik. Mi je zapela ino zaigrala. Bil sem ganjen, prevzet, navdušen, pa še na New York sem si dal misliti. Le da je morda položaj v New Yorku super underground, brez odziva industrije. Evropa se na našo srečo obnaša drugače. Maja je na videz na več koncev, v več smeri. V resnici pa so vse te poti, nivoji interpretacije pravo iskanje. Ko bo v vseh med njimi dobra, bo rezultat povsem njen in zagotovo grandiozen. Seveda bo hudo težko, naporno, zvokovno sveže in novo ter zagotovo nevšečno in neušečno. Toda, komaj čakam.
Tam kjer Maja Osojnik še ni, že nekaj časa deluje trobentač Nils Petter Molvaer. Z računalniško simulacijo je sporočil, da Busheva vojna v Iraku ubija, zagotovo ubija. Bil bi originalen, ko bi spomnil, da ubija tudi mir. 11. september je tak dokaz. Zvok trobente je peljal skozi zaznamke, ki jih ne znam identificirat, razen očitnega arabskega sufijsko meditativnega principa linije. Dolge linije piska. Poslušal bi ga ure in ure. Zven puščave, tudi urbane. Tolkalca sta bila fascinantna, proti njima so The stroj, strojčič mali. Ampak tu ni poante, ti ljudje so enostavno popolnoma drugje, njihova tolkala zvene drugače, skoraj bi rekel bolj po afriško. In Sun rajevski mag za tipkami, kot bi šlo za pisalni stroj, ta človek, Bernie Worrell, za katerega sem mislil, da je vsaj dvajset let mlajši, je bil v drugih sferah. Res noro, kako se je igral z melodijami, trenutki v melodijah. No, in še veliki mojster Bill Laswell. On zna narediti prehod v trenutku vrhunca suspenza, pa še za pol tona doda z basom, tako, da dobi potresni ritem, enostavno pretrese in zatrese telo. Na svetu ga ni basista, ki bi v resnici znal to narediti. Laswell sliši bolje kot drugi in to tudi zaigra, zato ni čudno, da je iskan kot producent. Skratka, Laswellova zasedba je bila izvrstna, velika škoda, da jim niso dovolili nadaljevanja nastopa. Nočem biti žaljiv, ampak ! Hudo mi gredo na kurac ljudje, ki dajejo prednost redu, dogovoru, pred izbruhom umetnosti. Nekaj let jih je vabil David Selektor, potem ko so prišli, očitno precej iz vaje, pa jim je odvzel možnost, da se razigrajo. Če bi torej igrali do dveh ponoči, kot se je bal, bi se zgodilo kaj? Kakšna bi bila kazen, če bi se bend Billa Laswella razigral ? In kdo bi to kazen plačal ? Jaz ne, David ne, ergo! Muzike, vrhunca festivala, pa tako ni bilo, čeprav so bili že čisto pripravljeni na izbruh. Bilo bi evropsko, če bi lahko igrali še eno uro in bilo je balkansko, ker so jih povabili v napak trenutku njihove kariere in jih potem še dodatno zajebali. Pred festivalom so se pa ravno z njimi ves čas hvalili. Drago moj David, huda napaka.
Biser, vse naj na tem festivalu, pa je bil Matthew Shipp in njegova dva, bas William Parker in bobni Gerad Cleaver. To je ena od stalnih zasedb s katerimi snema in nastopa ta genialni pianist. Ves čas od festivala, dnevno, poslušam njegov album By the law of music, ki je izšel pri založbi Hat Hut Records – Hatology. Kupil sem ga po njegovem nastopu, ali bolje njihovem. Ship dela stvari, ki so ves čas rob glasbene industrije, tudi rob, ki ga še zmoremo estetizirat poslušalci, sicer v minimalnem številu, pa vendar. Seveda to prinaša tudi vprašanje o smiselnosti takšnega početja. Zakaj bi igral, če te nihče ne posluša? In če ni odgovora, je glasba zagotovo napak. No, Shipp nekako preživotari. Glasba pa, ta je popolna in nastop je bil tako čudovit, tako sanjsko popoln, da sem kar lebdel. Zares briljantno, onstran.
Pred tem še trobentač Tomasz Stanko s tistim mladim pianistom, Alexi Tuomarila, ki je imel tako briljantno tehniko igranja z neverjetnim občutkom za jazovsko fraziranje, da je bil ves čas občutek, kot da poslušamo novega, velikega maga piana. Šlo je za novega Jarretta, vsaj sam sem ga tako slišal. Bili so briljantni, izredno intimistični, morda na napačnem kraju. Nova plošča Lontano me še čaka. Križanke v resnici niti niso super plac, organizatorji ob začetku Stankovega nastopa še ceste niso zaprli, tako je bilo hudo hrupno, kasneje so najstniki redno razgrajali ob obzidju, Lee Konitz je celo zavpil nanje: »Shut up!«. Organizatorji so trdili, da ne morejo nič narediti. Predlagam, da se jim verjame in da se zamenja organizatorje. Če ne zmorejo zagotovit pogojev za izvedbo festivala, bi vendarle lahko podvomili vase. O zvoku ne vem nič, zame je bil zelo dober, avdiofili so mi razlagali, da je katastrofa. Iskreno ne vem, o čem so govorili.
Sam predlagam prvo vrsto, od začetka do konca, pivo pa le, ko nastopi kdo, ki je tako dober , ko je bil Sosa. Takrat jaz pijem pir in sem vesel, Stankota in Laswela in še posebej genialnega SHIPPA.
To je bil moj letošnji jazz festival v Ljubljani. In hvala vsem čudovitim ljubiteljem jazza, ki sem jih po naključju spoznal.
|
