Domov | Kazalo | Kontakt

Začetek  »

English

 Čikaški pihalec Ken Vandermark je hiper-kreativna osebnost, ki se ponaša z okoli tristo nastopi letno in je eden izmed najbolj priznanih nosilcev sodobne renesanse v jazzu. To potrjujejo številni nazivi, ki so mu jih tekom relativno kratke kariere pripisali številni mediji in priznanja, ki jih prejel od mesta Chicago. Kljub vsem tem pridevnikom, sam ostaja skromen in zelo dovzeten za vsak pogovor o glasbi in projektih v katerih sodeluje. Z enim izmed njih - School Days - bo v ponedeljek 25. marca tudi nastopil v Cankarjevem domu.

Rodili ste se v Bostonu, a si se preselili v Chicago. Kaj vas je primoralo, da ste ostal v Vetrovnem mestu?
Moja selitev v Chicago je bila dokaj nenačrtovana. Prvih nekaj let je bilo življenje tam zelo težko in nepredvidljivo. Leta 1992 sem začel sodelovati v kvartetu s Kentom Kesslerjem. Bobnar v tej zasedbi Michael Zerang mi je po enem letu skupnega nastopanja predlagal naj ostanem v Chicagu, naj se prepustim odličnemu razpoloženju in skušam svojo glasbeno pot opredeliti znotraj naraščajoče šole avantgardnega jazza. Od tistega trenutka pa do današnjih dni so se vse stvari samo razvijale po najboljšem možnem scenariju. Scena se je močno razživela, predvsem v drugi polovici devetdesetih let, ko so v Chicago začeli prihajati številni odlični glasbeniki iz Evrope in ostalih mest ZDA (New York, San Francisco), ki so hoteli okusiti sodobne jazzovske prijeme. Chicago je tako postalo zelo aktivno mesto za življenje glasbenika, ki želi veliko nastopati in snemati plošče. Postal je center za način življenja in dela kot sem si ga sam zamišljal. Dal mi je svobodo v ustvarjanju, hkrati pa sem spoznal številne glasbenike s katerimi sem želel sodelovati. To je tudi glavni razlog za moj “obstanek” v Chicagu.
Chicago se trenutno opredeljuje kot leglo avantgardnega jazza. Zakaj se je po vašem mnenju ta proces najbolje udejanil ravno v tem mestu? Kakšne so bile okoliščine, ki so omogočile tak razvoj?
Chicago kot mesto ima zelo dolgo in širokopisno glasbeno zgodovino. Eno prvih revolucij v jazzu je naredil že Louis Armstrong, ko je prišel v Chicago. Potem je tu še cela pleada glasbenikov, ki so jazzu pridodali nekaj svojega in hkrati novega: Eddie Condon, Gene Evans, Sun Ra, Johnny Griffin…Vsi ti glasbeniki so opredelili Chicago kot enega vodilnih mest sodobnega jazza. Za moje ustvarjanje in glasbo, ki jo izvajam, je bil najpomebnejši dogodek ustanovitev organizacije AACM (Association of the Advancement of Creative Musicians). Mislim, da je kar nekaj razlogov zakaj Chicago, kar zadeva glasbo, doživlja renesanso. Zelo pomemben dejavnik je v že v sami osnovi ekstencialni vidik, saj mesto ni tako drago za življenje kot npr. New York, kjer že sama najemnina stanovanja predstavlja malo bogatstvo. Ekonomska situacija je veliko bolj prijazna do glasbenikov, ki navadno ne zaslužijo dovolj z igranjem in si morajo poiskati tudi dodatno zaposlitev. Vendar je istočasno potrebno poudariti, da je na čikaških odrih veliko lažje dobiti nastope kot v drugih mestih. Poleg tega med čikaškimi glasbeniki ni tako izrazitega rivalstva. Medsebojno se podpiramo in sodelujemo v najrazličneših projektih, ne glede na zvrst glasbe. Sam veliko sodelujem s Kevinom Drummom, ki prakticira elektronske improvizacije in se v mnogočem razlikuje od zvokov, ki jih sam prezentiram v številnih projektih, vendar se vedno zelo rad odzovem njegovemu vabilu. V končni fazi, tudi samo mesto preko različnih aspektov podpira glasbenike, ki v njem živijo in ustvarjajo. Zelo dobro smo medijsko podprti, veliko je recenzij in mnenj o našem delu, veliko vabil na nastope, zelo pomembne so tudi študentske radijske postaje in publika, ki se številčno odziva na naše projekte. Nenazadnje imamo kar nekaj glasbenih založb, ki nas pri tem v celoti podpirajo in izdajajo naše plošče. Veliko mest namreč ne zanima kaj počnejo lokalni glasbeniki.
Kako bi sami opisal aktualno jazz sceno na čikaških odrih?
Celotna glasbena scena v Chicagu je zelo razvejana. Še vedno je zelo močna bluesovska linija, veliko je tudi reaggeja in indie-rocka. Tu so številni glasbeniki, ki so zelo dobri, ne glede na zvrst glasbe, ki jo igrajo. To je tudi razlog, da se v naših improvizacijah prepleta toliko različnih zvočnih vplivov. Za mojo zvrst glasbe je le nekaj specializiranih klubov. Glavni je Empty Bottle v severnem predelu Chicaga, ki je sicer Rock Club, vendar ob torkih in sredah v njem prevladujejo improvizirani zvoki. V južnem predelu je za našo zvrst zelo pomemben Velvet Lounge.
Ali je moč občutiti kakšno rivalstvo med Chicagom in drugimi, bolj k mainstream jazzu orientiranimi mesti v ZDA?
Po mojem mnenju je vse to produkt medijev, ki radi ustvarjajo in podpirajo konfliktne situacije, saj je o tem najlaže in najbolj zanimivo pisati. Osebno se veliko bolj nagibam k povezavi med mesti kot pa k neosnovanem rivalstvu in ločnicami, ki jih skušajo prikazati. Po mojem mnenju ima scena v Chicagu veliko skupnega s sceno v New Yorku, Oslu, Stockholmu, Londonu… Veliko bolj pomembno je, kako se glasbeniki povezujejo med seboj in si izmenjujejo izkušnje. Sam dejansko ne vidim nekega rivalstva med nami iz Chicaga in glasbeniki iz New Yorka. Veliko namreč sodelujemo med seboj. Strinjam se, da se v tej ogromni masi ljudi najdejo posamezniki, ki so ljubosumni in iščejo razloge za konflikte, vendar jih je, vsaj jaz jih ne poznam veliko, zelo malo. Vsi namreč želimo, da se glasba, ki jo izvajamo, razvija in ta trend je moč doseči le z medsebojnim sodelovanjem.
Mediji vas opisujejo kot enega najbolj “vročih” saksofonistov na aktualni jazz sceni. Kaj vi menite o tem?
Težko se sam opisujem in opredeljujem svoje delo. Na opredelitev takšnih in drugačnih predznakov najverjetneje vplivajo številni dejavniki. Dejstvo, da me mediji tako opisujejo sicer prija, vendar nisem edini, ki bi si zalužil takšne in podobne nazive. Mednje bi nedvomno morali uvrstiti tudi Petra Brotzmanna in Matsa Gustafssona, ki sta odlična glasbenika z zelo razvejanimi improvizacijami. Sam jima poskušam kar najbolje slediti in imam srečo, da veliko sodelujem z njima. Po drugi strani na svoje igranje gledam tudi z introspektivnega stališča in skušam iz dneva v dan biti boljši in napredovati v lastnem pojmovanju razvoja glasbe, ki jo izvajam. Vanjo skušam vnesti čimveč strasti in samega sebe in če to kasneje opredelijo na način “vroč”, potem naj to tako bo.
Kako lahko brzdate svojo glasbeno hiperaktivnost? Ali obstajajo trenutki, ko ne pomislite na glasbo in saksofon?
Priznam, da so ti trenutki zelo redki. Večinoma časa preživim delavno. Razmišljam in razvijam različne ideje za projekte, s katerimi se ukvarjam. Trenutno sem član okoli desetih zasedb in vsaka izmed njih je zgodba zase. Veliko se ukvarjam tudi s komponiranjem glasbe, zato mi ogromno časa vzamejo razne skladateljske dolžnosti. Poleg tega se zanimam tudi za ostale oblike umetnosti. Mednje sodita predvsem film in literatura. Nekako skušam vse te različne aspekte kasneje prenesti in aplicirati znotraj svoje glasbe. Improvizirana glasba je mogoče največji približek temu kar si, torej tvojemu individumu. Če cele dneve sediš v sobi, vadiš in nisi dovzeten za zunanje dražljaje, se vse to pozna tudi v tvoji glasbi. Sam skušam izkusiti čimveč stvari, ki jih kasneje lahko na različne načine prezentiram s svojim igranjem. Najlepša stvar, ki mi jo je omogočila glasba je namreč, da veliko potujem in spoznavam nove in nove ljudi, se z njimi pogovarjam ter poslušam njihova mnenja, ki so marsikdaj popolno nasprotna mojim. Tako skušam opredeliti glasbo in sebe kot osebnost in hkrati povezati stvari med seboj.
Leta 1994 ste prejeli naziv častnega člana mesta Chicago. Kako je to vplivalo na tvoje ustvarjanje?
To je bila v bistvu nagrada samo za to leto. Gre za nagrado, ki jo mesto podeljuje vsako leto. Zadnji, ki jo je prejel je bil Kevin Drumm. Ta naziv mi je pomenil preboj v začetnem obdobju mojega ustvarjanja in življenja v Chicagu. Dobil sem jo na podlagi mojega delovanja v Vandermark Quartetu med letoma 1992 in 1995. Glasba, ki smo jo igrali je bila zelo izven dosega mainstream jazza. V njen kontekst smo vključevali različne glasbene stile in spoznanja. Tako nismo igrali samo v jazz, ampak tudi v rock klubih. Kmalu smo spoznali, da je bila naša usmeritev zelo pravilna in smo jo še v marsičem nadgradili. Enostavno povedano - dogajalo se je in mi smo bili zraven.
Kako bi vi opredelil vlogo avantgardnega jazza znotraj celotnega idioma?
Trenutno se nahajamo v zanimivem obdobju. V Evropi so se prebojni in avantgardni elementi dogodili sredi sedemdesetih let na londonski sceni (Derek Bailey, Evan Parker), nizozemski sceni (Han Bennink, Misha Mengelberg) in nemški sceni (Peter Brotzmann). Moja generacija je zrasla ob poslušanju mainstream jazza, punkrocka, funka in prej omenjenih protagonistov evropske improvizatorske šole. Obdobje, v katerem se nahajamo, je v marsičem drugačno od prejšnih razmišljanj. Mislim, da glasbeniki prvič niso več obremenjeni s kategorijami, temveč skušajo ugotoviti katera glasba najbolj funkcionira v improviziranem kontekstu. Tako npr. v DKV triu uporabljamo različne ritme, ki se napajajo v swingu, reaggeju, funku…če naštejem samo nekatere. Najbolj ekstremen primer je angleška improvizatorska scena. S svojim pojmovanjem so zares odkrili glasbo, ki se zelo razlikuje od ameriškega pojmovanja jazza. Zato obstaja veliko glasbenih delavnic, kjer razvijajo samosvojo glasbeno vizijo, ki je ne bi označil kot antiameriško, čeprav se od nje radikalno odmika. Včasih je to prav odbijajoče, čeprav poznam veliko teh glasbenikov in imajo radi ameriški jazz. Sam se trenutno ne ukvarjam z iskanjem razdiralnih elementov v glasbi, temveč iščem načine kako različne zvoke spojiti skupaj in iz njih izluščiti neko novo identiteto. Ta proces je že zgodovinsko povezan s samim jazzom. Duke Ellington je bil take vrste glasbenik, ki je rad potoval in skušal povezati različne zvoke v neko koherentno celoto.

Igrate v številnih projektih (DKV Trio, Vandermark 5, School Days, Ally Trio, Brotzmann Tentet). Kako uskladiš vse te termine? Ali obstajajo trenutki, ko se zasitite z glasbo in si zelite nekoliko odmora?
Nedvomno so trenutki, ko si vsak zaželi nekoliko premora. Prejšnje leto sem bil na turneji sedem mesecev, letos me čaka še mesec dlje. Na srečo imam doma razumljivo in potrpežljivo ženo, ki mi je v veliko podporo in sem ji za vse zelo hvaležen. To je kar se osebnega vidika tiče. Z glasbenega stališča je vse veliko lažje. Priznam so trenutki, ko vsak glasbenik zaide v manjšo krizo, vendar so naveze z različnimi odličnimi glasbeniki tisti element motivacije, ki te stalno pomika naprej. V naslednjih mesecih bom igral kar s štirimi različnimi zasedbami in vsaka prinaša novo izkušnjo. Ravno ta dinamika ustvarja v meni dodatno energijo, ki mi poleg neprestane inspiracije omogoča praktično vsakodnevno nastopanje.
Odraščali ste v času vzpona punka in punk-rocka. Kako se glasba vaše mladosti odraža v vaših improvizacijah?
Predvsem v odnosu, ki so ga določene skupine vzpostavile do svoje glasbe. Tu mislim na skupini The Ex in Fugazi. Sami so razmišljali o svoji glasbi in jo razvijali. Preko njih sem se naučil kako se ukvarjati s celotno logistiko okoli turnej in kako glasbo približati ljudem. Všeč mi je tudi energija, ki izvira iz te glasbe. Zelo rad imam rock glasbo, ki pa je na žalost trenutno v zelo žalostnem stanju, vsaj kar se ustvarjalnosti tiče.
Veliko sodelujete tudi s skandinavskimi glasbeniki. Tak je tudi pričujoči projekt School Days, s katerim boste 25. marca nastopil v Cankarjevem domu. Kaj vas fascinira v skandinavski improvizacijski ligi? Kje so povezave in kje razlike v odnosu na čikaško improvizacijsko šolo?
Vse se je začelo, ko sem spoznal Matsa Gustafssona. V mojem in njegovem življenju je veliko pararel. Oba rada poslušava enako glasbo, imava podobna razmišljanja in poglede glede ustvarjanja. Tudi v samem pristopu v izvajanja neke improvizacije se približava z zelo podobnega stališča. Zaradi vseh teh podobnosti sem preko njega, na zelo preprost način spoznal skandinavsko improvizatorsko sceno. Spoznal me je z aktualnimi skandinavskimi jazzovskimi pristopi in s številnimi glasbeniki, s katerimi sodelujem še danes. Mislim, da sta improvizatorski sceni v Oslu in Stockholmu, dve najbolj napredni sceni trenutno na svetu. Delno zaradi tega, ker imajo glasbeniki zelo podobne pristope kot glasbeniki v Chicagu. Zelo so odprti in dovzetni za številna sodelovanja, nova spoznanja in stilsko pestrost znotraj glasbe. Poleg tega pa so to fantastični glasbeniki. Ne vem kaj je sicer razlog, vendar so to glasbeniki, ki kljub temu, da niso stari niti trideset let, glasbo izvajajo s tako perfektnostjo, ki jo je redkokdaj moč opaziti. Za bobnarja Paala Nilssena-Loveja lahko rečem, da je zagotovo že sedaj eden najboljših bobnarjev improvizirane glasbe na svetu. V osnovi obstaja neka sorodna klima med Chicagom in Skandinavijo, saj se tudi v Oslu ali Stockholmu počutim kot doma.
Sodeloval ste tudi z Misho Mengelbergom, ki je pred mesecem nastopil v Ljubljani. Rezultat tega je plošča Two Days In Chicago. Mi lahko kaj več poveste o tem projektu?
Celoten projekt je organiziral John Corbett. Prvi nastop z Antonyjem Braxtonom, Paulom Ovensom in Misho Mengelbergom so najverjetneje tri moje najlepše izkušnje v dosedanji karieri. Njegov občutek za kompozicijo in samo izvajanje skladbe je nekaj, kar zelo redko doživim na odrih. Že samo opazovanje tako velikega glasbenika pri njegovem delu je bil zelo velik navdih zame.
S katerim glasbenikom bi najrajeje sodelovali, pa vam do današnjih dni še ni uspelo?
Imel sem veliko srečo, da sem lahko sodeloval s celo pleado mojih vzornikov. Zelo rad bi v prihodnosti naredil nekaj posnetkov z Derekom Baileyjem, saj ga zelo spoštujem in obožujem njegovo delo. Prav tako bi zelo rad vsaj še enkrat nastopil z Evanom Parkerjem. To sta po moji oceni glasbenika, ki sta sprožila revolucijo v glasbi, ki jo igram. Skozi njune improvizacije sem se veliko naučil že s samim poslušanjem in opazovanjem izvajane skladbe.
Kaj pa igranje z Johnom Coltraneom, če bi seveda bilo možno?
Za sodelovanje s takim velikanom glasbe bi naredil vse, kar je v moji moči in še več. Njegovo igranje je bilo prav zastrašujoče, nabito z neopisljivo energijo. Če samo poslušam njegove plošče, najdem v njih toliko inspiracije in tehničnega znanja, ki bi se mu zelo rad približal, če je to seveda mogoče. Enostavno povedano John Coltrane je eden največjih magov na tenor-saksofonu, ki je kot celota nadčasen.
Vaši obiski v Sloveniji v zadnjem času so kar pogosti.  Zakaj in kaj meniš o naši jazz sceni?
Res je! V Slovenijo se rad vračam na podlagi dejstva, da dobim veliko povabil za nastopanje v vaši deželi. Tu se zelo dobro počutim, hkrati pa sem spoznal veliko ljudi, ki imajo radi glasbo, s katero se ukvarjam. Nekateri so postali moji dobri prijatelji. Scene na slovenskih jazz odrih ne poznam dobro, bi jo pa seveda rad spoznal, saj se tudi od vaših glasbenikov lahko marsikaj naučim.

© 2006 - 2010  KLOPOTEC

AVTORJI: QUALITAS