Domov | Kazalo | Kontakt

Začetek  »

English

  Moje najzgodnejše  srečanje z Misho Megelbergom sega v konec šestdesetih l let prejšnjega stoletja, v  rosna leta mojega zanimanja za tovrstne godbe, in je bilo seveda naključno in  nenamerno. Eden mojih ključnih glasbenih junakov je takrat postal (in vse do  danes ostal) Eric Dolphy. In splet okoliščin je hotel, da je Dolphy enega  čisto zadnjih javnih nastopov uprizoril v Hilversumu na  Nizozemskem.

Bilo je 2. junija  1964, ko je v tamkajšnjem klubu nastopil s tremi lokalnimi, glasbeni javnosti še  povsem neznanimi jazzisti. Potem je šel naprej naokoli po Evropi ter 29. junija  istega leta v Berlinu svojo življenjsko pot dokončno prekinil. Med mnogimi  drugimi pa so za Dolphyjem ostali tudi posnetki, ki so nastali omenjenega večera  z omenjenimi neznanci; menda zadnji, kar jih sploh je. In ko so proti koncu  tistega glasbeno izjemno zanimivega desetletja, ki  mimogrede sploh velja kot pripravljalno obdobje za velike prelome, preboje in spremembe, ki so se na tem  glasbenem področju potem dogajali v sedemdesetih in osemdesetih letih, omenjeni  posnetki izšli na albumu Last Date, je bilo širši glasbeni javnosti  omogočeno tudi prvo srečanje z dvema poznejšima velikanoma postjazzovske  ustvarjalnosti, ki sta z vso dosedanjo glasbeno kariero praktično  nerazdružljiva: s Hanom Benninkom in Misho Mengelbergom. Ta album  hkrati velja za njuno prvo javno objavo.

Vendar nas konec  šestdesetih let nizozemske ekstravagance še niso zanimale, ker nas še niso  uspele pritegniti. A tako kot drugod po Evropi in širnem svetu se je tudi tam  takrat dogajalo marsikaj zanimivega, saj so bila to leta političnih, socialnih  in umetniških uporov, iz katerih so se rojevale nove ustvarjalne prakse,  poetike, odnosi, pa tudi druženja, organizacije, manifestacije. Mengelberg je  bil (skupaj z Benninkom) viden akter tega dogajanja, še posebej umetniškega  gibanja Fluxus, ki ga je zaposlovalo vprašanje absurda kot vidika odnosov  do sveta in v svetu, njegovi pripadniki pa so te izkušnje bolj ali manj spretno  vpletali v ustvarjanje. Izkušnja je ostala podložena Mengelbergovemu delu vse do danes. Iz teh izkušenj je nato nastala tudi zamisel o samoorganizaciji sorodno  mislečih glasbenih ustvarjalcev, ki se je uresničila v Instant Composer's  Poolu, kolektivu, ki pobude ohranja pri življenju še tudi danes. Prav  rezultati glasbenih snovanj v tem okviru so omogočili moja prva srečanja s  sodobnim nizozemskim jazzom in s sodobno improvizirano godbo, kar je pomenilo  tudi spoznavanje glasbenega dela Mishe Mengelberga, ki je bil in ostal gonilna  sila I.C.P. Ključne za to so bil plošče, ki so izhajale pri berlinski založb  Freie Musik Production (FMP), najpomembnejše založbe za afirmacijo sodobnega  evropskega jazza in sorodnih glasbenih praks v tistem času. Vrhunec tega obdobja  mojega spoznavanja življenja in dela Mishe Mengelberga zagotovo pomeni velika  plošča I.C.P. Tentet in Belin, posneta »v živo« na pomlad leta 1977 v  okviru legendarnih Workshop Freie Music v Berlinu in izdana dve leti kasneje pri  že omenjeni FMP. Ne nazadnje tudi zato, ker je bilo to eno prvih temeljitih  srečanj z Mengelbergom kot skladateljem, saj je zagotovil večino skladb in  priredb za ta koncertni album, ansamblu pa je tudi  dirigiral.

In ko sem že mislil,  da me pri Mishi Mengelbergu, botru holandskega  »novega swinga«, kot so ga že  pred časom poimenovali v nekaterih predstavitvah zgodovine evropskega sodobnega  jazza in improvizirane godbe, ne more nič več presenetiti, tako ali tako sem ga  že brez pridržkov »kupil« za svojo zbirko najzanimivejših ustvarjalcev 20.  stoletja , nam je v zgodnjih osemdesetih letih postregel še z eno svojih  glasbenih veščin. No, tudi pred tem so se v njegovem repertoarju že večkrat  znašle priredbe tradicionalnih pesmi, klasičnih skladb in jazzovskih standardov. A takrat je končno planila na površje ustvarjanja njegova življenjska obsedenost z dvema velikanoma jazzovske pianistike in kompozicije: s  Theloniousom Monkom in Herbiem Nicholsom. No, tretji, Duke Ellington, je bil tudi zraven, čeprav je stal bolj ob strani. Rezultat te obsedenosti sta dva odlična tematska in žal težje dostopna orkestrska albuma za  domačo založbo ICP ter dva s kvintetom za italijansko založbo Soul Note. Sočne  avtorske priredbe Monkovih in Nicholsovih skladb, ki pa nikoli ne povozijo  pristnega duha izvirnikov, je nagradila za ta projekt  nadvse kompetentna  zasedba, v kateri sta dva večna občudovalca in interpreta Monka: Steve  Lacy in Ruswell Rudd. Pri Mengelbergovih projektih skorajda  nepogrešljivi Han Bennink je bil seveda tudi zraven. Posamezne priredbe predvsem  Monkovih skladb so se vse do danes redno pojavljale v njegovem repertoarju. Tako  tudi njegov zadnji album s kvartetom nosi naslov po Monkovi skladbi Four in  One, družbo ji delata še dve drugi skladbi. Referenc, reminiscenc, citatov  in obratov, povezanih z Monkovo zapuščino, pa je obilo tudi v njegovih lastnih  skladbah.

Zadnje desetletje je  Mengelberg počel marsikaj in izplen tega je zelo pester; sega od solističnega  albuma Mix do izvedb njegovih skladb za različne komorne zasedbe in  orkestre ter vrste sodelovanj, tudi z zadnja leta izstopajočimi ameriškimi  glasbeniki, kakršna sta basist Brad Jones in trobentač Dave  Douglas. S prvim je v triu, ki ga je zaokrožil bobnar Joey Baron, posnel odmeven album Who's Bridge. Z drugim pa sta se po  občasnih srečevanjih in druženjih najprej preizkusila v seriji duetov, ob tem pa spoznala, da ima njuno sodelovanje še marsikakšen ustvarjalen nastavek, zato sta  povabila k sodelovanju še basista Brada Jonesa in Mengelbergovega večnega  sopotnika Hana Benninka. Tak Misha Mengelberg Quartet se je nato konec  leta 2000 teden dni z dvema nastopoma na večer dodobra uigral v znanem  newyorškem klubu Iridum, od tod pa so takoj odšli v studio Avatar, kjer so »v  enem zamahu« posneli enajst skladb (osem Mengelbergovih in tri priredbe  Monkovih), ki so prišle v javnost lani na albumu Four in One pri založbi  Songlines. Odličen album, upravičeno dobro sprejet pri kritikih in občinstvu, je bil seveda več kot solidna podlaga za nadaljevanje sodelovanja.  Njegova aktualna etapa je evropska koncertna turneja: Misha Megelberg Quartet  bomo lahko poslušali 26. februarja tudi v Ljubljani, v okviru jazzovskega  abonmaja Cankarjevega doma. Člani kvarteta Han Bennink, Brad Jones in Dave  Douglas so seveda vsak zase celovite ustvarjalne osebnosti z bogato glasbeno  kariero in ne nazadnje tudi naši stari znanci; ne le po spremljanju ustvarjalne  poti, ampak tudi po koncertnih obiskih v Ljubljani. Douglas in Jones kot  izstopajoča predstavnika aktualne newyorške kreativne scene in sodelavca  številnih tamkajšnjih ustvarjalcev, Han Bennink ob vseh glasbenih avanturah v  zadnjih desetih letih še najbolj s Clusone 3. Njihovo koncertno druženje  bo zato zagotovo vznemirljiv glasbeni dogodek, z Mengelbergovim delom v ospredju  pa bo zapolnjena še ena pomembna vrzel v ponudbi neposrednih srečanj s ključnimi  sodobnimi evropskimi glasbenimi ustvarjalci.

Izbrana diskografija:
Instant Composer's Pool  (ICP, 1968)
Misha Mengelberg/Dudu Pukwana/Han Bennink - Yi yole  ICP, 1978)
I.C.P Tentet in Berlin (FMP,  1979)
Misha Mengelberg/Han Bennink/Peter Brötzmann - 3 points  and a montain (FMP, 1979)
Bennink Mengelberg (ICP,  1981)
Misha Mengelberg/Lol Coxhill - Instant Replay (nato,  1981)
Misha Mengelberg and ICP Orchestra - Japan Japon  IMA/ICP/DIW, 1982)
Ruswell Rudd/Steve Lacy/Misha Mengelberg/Kent Carter/Han  Bennink : Regeneration (Soul Note, 1983)
George Lewis/Steve Lacy/Misha Mengelberg/Arjen  Gorter/Han Bennink : Change
of Season (Soul Note,  1984)
Minafra/Mengelberg Plus Orchestra - Tropic Of The  Mounted Sea Chicken (
Splasc(h), 1984)
Two Programs : The I.C.P.Orchestra Performs Nichols-Monk  ICP, 1986)

I.C.P.Orchestra : Bospaadje konijnehol I (ICP,  1991)
Misha Mengelberg (solo) : Impromptus (FMP, 1988)
Berlin Cintemporary Jazz Orchestra (ECM,  1989)
October Meeting 1991: 3 Quartets (Quartet of Anthony  Braxton, Mengelberg,
Mark Dresser and Han Bennink) (Bimhuis,  1991)
October Meeting 1991: Anatomy Of A Meeting (Trio with  Sunny Murray and Ab Baars) (Bimhuis, 1991)
Misha Mengelberg/Brad Jones/Joey Baron : Who's Bridge  Avant, 1994)
Misha Mengelberg : Mix (ICP, 1994)
Misha Mengelberg Trio : No Idea (DIW,  1996)
Misha Mengelberg/Han Bennink : MiHa (ICP,  1997)
Misha Mengelberg/Mats Gustafsson/Gert-Jan Prins : Live  in Holland '97 (X-OR, 1997)
ICP Orchestra : Jubilee varia (hatOLOGY,  1997)
Misha Mengelberg : Two Days in Chicago (Solo, a duo,  trios and quartets with various partners) (hatOLOGY,  1996)
Misha Mengelberg - Solo (BUZZ,  1999)
Misha Mengelberg Quartet : Four in One (Songlines,  2001)

© 2006 - 2010  KLOPOTEC

AVTORJI: QUALITAS