Začetek  »
head
slogan
FORUM_novo
logo
 
Glasba  »  Tori Trio:Our Day  »  ToriTrioRecenzije

POLET, julij 2010

polet-julij-2010-tori-trio_mala

 

DNEVNIK


Slike ob uglasbenih pesmih
Jure Tori, ki je Medvedove pesmi uglasbil, jim je dodal novo vsebino s tem, ko je k sodelovanju pritegnil še svojega komornega partnerja, s katerim se zadnja leta potika po evropskih jazzovskih klubih, kontrabasista Ewalda Oberleitnerja, ter indijskega tolkalca Ganesha Anandana. Dodal je še nekaj svojih liričnih skladb in tako je nastala nekakšna Stihovizija 2. "Če je bila najprej v ospredju beseda, je čustveni naboj zdaj naprej potisnil glasbo," pravi Jure Tori, sicer soustanovitelj skupine Orlek, ki hodi tudi svojo samostojno pot. Na nocojšnjem koncertu se bo Tori triu priključil Polde Bibič, glasbo (Torija) in poezijo (Medveda) pa bodo vizualizirale slike Nikolaja Mašukova.

Navezava glasbe in poezije na slikarstvo se je na izviren način zgodila že v prvotnem projektu Stihovizija. Pesniško zbirko Rudija Medveda so namreč bogatile reprodukcije akademskega slikarja Nikolaja Beera; slike so potem, razstavljene na samostojni razstavi, pospremile izid knjige. S tokratno CD-ploščo Jureta Torija se model ponovi, le da je tokrat naslikana Torijeva glasba. Čudovit niz liričnih, na trenutke zelo erotičnih slik je prispeval sibirski slikar in kipar Nikolaj Aleksandrovič Mašukov, ki od leta 1994 živi v Sloveniji. Na temo glasbe že ima zaokrožen cikel z naslovom Orkester pod snegom in o njem slikar pravi: "Verjetno veste, da bog sliši vsako človeško dušo in da vsaka zveni drugače. Nekatere duše so kot violine, druge kot trobente, spet tretje kot flavte. Le pozorno kdaj prisluhnite svojim prijateljem in sosedom. Nekateri so po duši podobni harfam, drugi harmonikam, nekateri pa na primer zvenijo kot orgle."

Prepoznavni zven

Jure Tori redno piše pesmi za Orleke, avtorskega skladanja pod svojim imenom pa se je lotil leta 2006, ko je objavil odličen album Reflection of Memory/Odsev spomina. Na njem se je s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem, ki velja v domači Avstriji za legendarno jazzovsko ime, izkazal kot tvorec pretanjenih pesmi, ki so po večini puščale vtis melanholije, a je bil pod povrhnjico skrit nevsakdanji godbeni naboj. Njuno drugo zvočno dokumentirano sodelovanje, kjer se jima je pridružil še bobnar Ganesh Anandan, je glasbeni kritik Mario Batelić označil za nadgradnjo ritma in zvoka. Anandan, ki ga med drugim zanima moderna avantgardna glasba, tega tokrat ne potiska v ospredje, temveč jazzovske, tango in rock'n'roll vzorce niza tako, da živahnejšim skladbam doda dodaten piš ritmičnega vetra, nekaterim bolj umirjenim pa še bolj zgladi robove. Torijevo glasbo prepoznavno dopolnjuje Oberleitnerjev zaobljeni bas, ki se naravnost zliva s toplimi zvoki harmonike. Oberleitner (rojen leta 1937) se je sicer kalil ob najboljših evropskih in ameriških jazzerjih (Anthony Braxton, Chet Baker, Art Farmer, Albert Mangelsdorff, Sheila Jordan).

"Torišče tega tria je kajpak harmonikar Jure Tori, ki ga krasijo lep zven, izjemen čut za dinamiko tako celotnega albuma kakor tudi posamičnih komadov ter domiselne skladbe, ki združujejo celo paleto zvrsti in pristopov. A vendar Tori kakega znanega sloga nikoli ne izvaja na konvencionalen način; tango, denimo, pri njem ni razbohoten, marveč raje tuhtajoč, begajoč. Zato ni nujno, da nas bodo ob poslušanju bolj razplesanih komadov zasrbele pete. Plesali bodo kvečjemu možganski receptorji za lepo, presunljivo in čutno odigrano glasbo," je prepričan Mario Batelić.

 

 


DELO

 

Med slovenskimi harmonikarji si je Jure Tori v svoji več kot dvajsetletni karieri izboril posebno mesto. Kot harmonikar zasavske zasedbe Orlek je najbolj odločno vpeljal ta sicer »narodnozabaven« inštrument v rockovsko okolje. Vendar pa je njegovo raziskovanje harmonike v skupini Orlek omejeno, zato se posveča tudi drugim projektom. Tako je leta 2006 skupaj z avstrijskim kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem izdal tenkočuten prvenec Odsev spomina. Temu je sledila Stihovizija - večer prebiranja poezije Rudija Medveda s Poldetom Bibičem in Torijevo harmoniko, kar so tudi posneli in izdali na spremljevalnem albumu ob izidu Medvedove zbirke poezij Okruški večera. Na tokratnem albumu Najin dan, pa se je Toriju in Oberleitnerju pridružil indijski tolkalist iz Kanade Ganesh Anandan. Skupaj bodo premierno predstavil nov album Najin dan/Our day na drugi Stihoviziji danes zvečer ob 19.30 na odru Kulturnega centra Delavski dom Zagorje, kjer se bodo glasba, besede in slike zlile v celoto. Poezijo bosta prebirala dramski igralec Polde Bibič in dramska igralka Milena Zupančič, za vizualizacijo glasbe in besed pa bodo razstavili slike ruskega slikarja Nikolaja Mašukova. O prepletu slik, poezije in glasbe, ki so strnjeni tudi na novem albumu, smo se pogovarjali z Juretom Torijem.

 

Kako je nastal vaš trio, kako ste se našli?

Nastanek našega tria je bil spontan. Našli pa smo se na terenu, torej na odru. Tako je najbolje. Si ne ustvarjaš mnenj, ampak kar igraš. Oba svoja kumpelna sem našel, ko sem nastopal z Bogdano Herman.

V stik z Ewaldom sem prišel, ko sva z Bogdano igrala v Lendavi. Po koncertu je do mene stopil lastnik nekega avstrijskega jazz kluba in vztrajal, da igram v njegovem klubu. Glede na to, da sem zaradi strahu komaj stal na odru z Bogdano sem rekel, da sam ne bom igral. Sploh pa ne še v tuji državi, kjer ne poznam jezika. Naslednje jutro me je že poklical Ewald in dejal, da bi se dobila na odru Jazz Lent v Mariboru, kjer je on ravno nastopal z neko skupino.
Pred njegovim koncertom sva toliko igrala, da ga je »uščipnilo« v roko. Očitno je bil to znak, da bova še sodelovala. Ewald je brez besed potegnil svojo beležko in si zapisal datume, kdaj bi se lahko naslednjič dobila. Jaz pa sem najbrž od samega strahu dobil diarejo in celo pot domov bruhal ... Ta pot je bila nepozabna. Namreč moram povedati, da nisem ravno nastopač in mi odri niso najbolj všeč. Nisem pričakoval, da bom kdaj sam ali v duetu stal na odru. Niti me to ni zanimalo.

Pot do Ganesha Anandana je bila daljša, a precej lažja. Kljub temu, da sem tudi precej zbolel za trebušno gripo in se je zgodba ponovila. Vse je šlo od mene v enem najlepših hotelov v samem centru Prage. Celo noč sem samo razmišljal, kako bi s prvim letalom oziroma na čim lažji način prišel domov. Pa sem kljub temu zdržal še nekaj dni vožnje in koncert v prelepem češkem Krumlovu, kjer sva se srečala. Treba pa je povedati, da sta bila oba zelo skrbna in mi pomagala. Povezuje nas precej več, kot le glasba. Glasba je najbrž le neko sredstvo, da smo se našli in da smo sploh lahko skupaj.

 

Kako ste se glasbeno ujeli? Navsezadnje ste glasbeniki različnih kulturnih ozadij in različne starosti?

Zvrst glasbe ni toliko pomembna. Ujameš se čisto enostavno, če dovoljuješ svobodo. Vsak sebe izraža kakor ve in zna v različnih trenutkih.

Kako je nastajala glasba za prvenec Tori Trio?

Tudi glasba je nastajala spontano. Ewald si je želel igrati moje pesmi in po prvem albumu Odsev spomina, ki sva ga izdala leta 2006, sva počasi dodajala nove pesmi. Med tem časom me je povabil k sodelovanju tudi pesnik Rudi Medved. Prosil me je, naj za njegovo poezijo, ki jo bo bral Polde Bibič, malo improviziram s harmoniko. Poezija Rudija Medveda mi je bila všeč in nastajale so nove melodije, katere sem vključil tudi na nov album Najin dan.

 

Glasba je stilsko zelo mešana. Kaj je največ vplivalo na vaše ustvarjanje?

Na ustvarjanje pesmi vedno vpliva trenutno razpoloženje. Na albumu je tako moč slišati boogie woogie, tango, valček ter čisto spontane pesmi, ki so nastale celo med samim snemanjem. Pesmi so strastne in optimistične. Kljub temu pa precej razmišljujoče in mogoče malo zadržane. Tango ni tango, valček ni valček ...

Kako se je vaša glasba razvijala od izdaje prvenca do albuma z Tori Trio?

Glasba in pristop do harmonike sta se popolnoma spremenila. Melodije so precej lepše in izpopolnjene. Mogoče sem si upal malo več, kot na prvencu. Upam, da ne preveč in da pesmi ohranjajo bistvo. Največ pa se je spremenila ritmika. Pa ne samo zato, ker je prisoten tolkalist. Začel sem spoznavati tudi druge ritme, ki jih do sedaj nisem igral. In to je najlepše. Na vsakem albumu se naučim nekaj novega. Tako je lahko vsak album boljši, bolj dodelan in jaz rastem z njim. Vesel sem, da nisem naredil še najboljšega albuma. Ker bom potem moral nehati igrati. Seveda pa pri vsem tem početju ne smem izgubiti samega sebe. Z znanjem se lahko izgubi nežnost, toplina, notranja izpoved, kar pa mi največ pomeni. Sama glasba brez neke izpovedi me ne zanima. Preveč je že vsega hrupa in smeti na tem svetu. Zato imam raje tišino.

 

Kako usklajujete glasbeno ustvarjanje za svoje samostojno delo in za skupino Orlek?

Glasbo ne delam načrtno. Melodije in ideje prihajajo in odhajajo. Najboljše se zadržijo malo dlje in iz tega ponavadi nastane pesem. Kdo, kdaj in kako jo bo izvajal, pa ne razmišljam. Vsaka pesem najde svoj prostor, kjer je zaželena. Velikokrat se ista melodija izvaja tako pri Orlekih kot pri npr. Tori triu.

 

Kakšni so obeti Tori tria za nastope v tujini?

Glede na to, da je v tem trenutku veliko zelo dobre glasbe in tudi veliko malo manj dobre glasbe, je mogoče vse.
Že kar nekaj zanimivih pobud je prišlo od agencij in managerjev, kaj, kako in kje bi lahko koncertirali, ko so poslušali demo posnetke novega albuma Najin dan. Odvisno pa je tudi precej od nas samih, koliko bomo poskušali biti prisotni. Glede na trenutno ekonomske razmere v Evropi se lahko zgodi tudi da Tori trio ne bo dolgo deloval. Pri tovrstni zasedbi je namreč potrebno, da živi popolno glasbeno življenje.

 


RTV SLO

STIHOVIZIJA 2 (6. marec, 2010, ob 19.30, Delavski dom Zagorje)
T R I O T O R I : NAJIN DAN – OUR DAY
Gostje: Milena Zupančič in Polde Bibič
Plesno društvo Salam Ghazeea
Razstava slik: Nikolaj Mašukov

 

Ko so bile slike uglasbene in pesmi naslikane, se je rodila Stihovizija, projekt poln čustvenega, tudi erotičnega naboja. Dramski igralec Polde Bibič ter harmonikar in skladatelj Jure Tori sta verze iz zbirke pesmi Rudija Medveda z naslovom Okruški večera/Ostanki spomina pretopila v poezijo do te mere, da je bilo že takoj popolnoma jasno, da je Stihovizija več kot le enkraten dogodek.
Jure Tori je glasbi, ki jo je napisal k izboru pesmi iz zbirke Okruški večera/Ostanki spomina, dodal novo dimenzijo, vključil vanjo kontrabasista Ewalda Oberleitnerja in indijskega tolkalista Ganesha Anandana in zaokrožil projekt še z nekaterimi novimi, prav tako liričnimi skladbami. Tako se je Stihovizija kar prelila v Stihovizijo2, pri čemer rdeča nit ostaja poezija prežeta z glasbo, le da je bila najprej v ospredju beseda, zdaj pa je čustveni naboj potisnil v ospredje glasbo. Če je bilo v prvem primeru smiselno prebirati poezijo in hkrati poslušati glasbo, je v nadaljevanju ravno obratno: ob poslušanju glasbe Jureta Torija je moč prebirati poezijo, saj je CD plošči priložena brošurica s poezijo v slovenskem in angleškem jeziku, prepesnitve v angleščino je prispevala Karina Medved. Tisto, kar na izviren način druži projekta Stihovizija in Stihovzija 2 pa je tudi vizualni užitek. Če je knjiga Okruški večera/Ostanki spomina obogatena s 17 slikami, ki jih je k vsebini naslikal akademski slikar Nikolaj Beer in so tudi kot samostojna razstava pospremile izid knjige, se s CD ploščo Jureta Torija model ponovi, le da je tokrat naslikana Juretova glasba. Čudovit niz liričnih, na trenutke zelo erotičnih slik je prispeval slikar Nikolaj Aleksandrovič Mašukov, rojen v sibirski vasi Bik blizu Krasnojarska, kjer je najprej dokončal Šolo za slikarstvo, nato pa še visokošolski študij na akademiji, smer kiparstvo (1983 – 1988). V Moskvo se je preselil 1989. Leta 1994 se je Nikolaj Mašukov preselil v Slovenijo in se s svojsko ustvarjalnostjo kmalu uveljavil tudi na našem likovnem prizorišču. Takole je opisal svoj cikel slik z naslovom Orkester pod snegom: Verjetno veste, da Bog sliši vsako človeško dušo, in da vsaka zveni drugače. Nekatere duše so kot violine, druge kot trobente, spet druge kot flavte. Le pozorno kdaj prisluhnite svojim prijateljem in sosedom. Nekateri so po duši podobni harfam, drugi harmonikam, nekateri zvenijo kot orgle.

Na odru Kulturnega centra Delavski dom Zagorje, v soboto 6. marca 2010 se bodo glasba, besede in slike zlile v eno. Premierno predstavitev CD plošče zasedbe Trio Tori z naslovom Najin dan/Our day bosta v posameznih delih v poezijo pretapljala dramski igralec Polde Bibič in dramska igralka Milena Zupančič, vizualizacijo glasbe in besed bodo spremljale slike Nikolaja Mašukova. Da bosta glasba in beseda zaživeli tudi v gibu, se bodo nastopajočim v posameznih delih koncerta na odru pridružile plesalke Plesnega društva Salam Ghazeea.

V ospredju pa bo seveda glasba Jureta Torija, s poudarkom na vsej žlahtnosti, na trenutke otožnosti zvena njegove harmonike, a z dinamiko, ki jo premorejo kontrabas Ewalda Oberleitnerja in tolkala Ganesha Anadana.


Harmonikar Jure Tori, soustanovitelj skupine Orlek, za ansambel redno piše pesmi, avtorsko pa se je ustvarjanja pod svojim imenom lotil leta 2006, ko je objavil odličen album Reflection of Memory / Odsev spomina. Na njem se je, skupaj s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem, ki velja v domači Avstriji za legendarno jazzovsko ime, izkazal kot tvorec pretanjenih pesmi, ki so povečini puščale vtis melanholije, a je bil pod povhrnjico skrit nevsakdanji godbeni naboj.

Na drugem albumu je, kot je zapisal prve vtise Mario Batelić, tega naboja, ki se k nam začne valiti takorekoč od začetka, za ščepec ali dva več. Kar ne čudi, saj se je na Najinem dnevu Toriju in Oberleitnerju pridružil indijski bobnar Ganesh Anandan, ki je živahnejšim skladbam dodal dodaten piš ritmičnega vetra, nekaterim bolj umirjenim pa je še bolj zgladil robove. Čeprav Anandan prihaja iz Indije, že od leta 1977 živi v Kanadi, kjer se je naučil zahodnjaške ritmike. Tako na albumu ni čutiti tipičnih južnoindijskih (karnatskih) ritmičnih vzorcev, kakor tudi ne sledov njegovega zanimanja za moderno avantgardno glasbo. Kar glede na naravo glasbe na Najinemu dnevu niti ni bilo potrebno, kajti Anandan "šiba" jazzovske, tango in rock'n'roll vzorce, kot bi prihajal iz Memphisa ali New Orleansa.

Ob subtilnem in čutnem tipkanju vodje zasedbe Jureta Torija daje prefinjeni glasbi spet prepoznaven pečat topel, zaobljen bas Ewalda Oberleitnerja, ki je slišati, kakor bi bil zlit s toplimi zvoki harmonike. Oberleitner upravičeno velja za enega najvidnejših avstrijskih in evropskih jazzerjev (med številnimi njegovimi priznanji gre omeniti, da so ga leta 1985 bralci revije Jazz-Life izbrali za najboljšega avstrijskega basista), saj se je v svoji dolgoletni karieri (je letnik 1937) kalil pri najboljših evropskih in ameriških jazzerjev od Anthonyja Braxtona in Cheta Bakerja prek Arta Farmerja do Alberta Mangelsdorffa in Sheile Jordan.

Torišče tega posrečeno imenovanega tria (Trio Tori) je kajpak harmonikar Jure Tori, ki ga krasijo lep zven, izjemen čut za dinamiko tako celotnega albuma, kakor tudi posamičnih komadov, ter domiselne skladbe, ki združujejo celo paleto zvrsti in pristopov. A vendar Tori nikoli kak znan slog ne izvaja v konvencionalnem slogu; tango, denimo, pri njem ni razbohoten, marveč raje tuhtajoč, begajoč. Zato ni nujno, da nas bodo ob poslušanju bolj razplesanih komadov zasrbele pete. Plesali bodo kvečjemu možganski receptorji za lepo, presunljivo in čutno odigrano glasbo. Z novim albumom Jure Tori potrjuje, da prvenec nikakor ni bil naključje ali pa enkraten izbruh ustvarjalne energije. Najin dan ga bo, verjamem, ustoličil ne le kot spretnega povezovalca raznorodnih zvrsti v povsem izvirno in samosvojo muziko, pač pa tudi kot skladatelja in izvajalca nekaterih najlepših skladb za harmoniko, ki sem jih kadarkoli slišal, je v oceni plošče zapisal Mario Batelić.