S prvencem »Smejmo se skupaj«, ki je nastal pod producentsko taktirko Alda Ivančića (Bast, Borghesia …) se Miusow Quartet sarkastično rogajo konformizmu bebastih nasmeškov, ki jih zaverovana v svojo »uspešnica za vsakogar« ideologijo niza naša glasbena industrija, ne da bi se ob tem sploh zavedala, da proizvaja množico kloniranih, kičastih, in kar je najhuje, neiskrenih in narejenih obrazov, ki niso v čast ne mimični, še manj pa zvočni gestikulaciji. Vsakdo izmed četverice glasbenikov se smeji drugače: eden kot mačka, ki opravlja potrebo v počen lonec, spet drugi, kot da bi ga zaprli v sod rujnega vinca; in ravno ta kaotična mešanica glasov, včasih disharmonična, takoj naslednji trenutek pa zlita v homogeno zvočno tvorbo, je ena izmed odlik zasedbe Miusow Quartet. Zakaj bi se smejali lepo, če se lahko smejejo grdo, zakaj bi se smejali na ukaz, če se lahko smejejo takrat, ko je to najmanj primerno in zakaj bi se smejali tistemu, kar je smešno vsem drugim?
Ravno z odmikom in pozabo nekaterih zakoreninjenih vljudnostih pravil ponujajo Miusow Quartet alternativo obstoječim (smejalnim) praksam, na drugi strani pa se pridružujejo vsem tistim, ki jim v polju kvalitetne glasbe ne gre le za tehnično dovršenost, virtuoznost in improvizacijo za vsako ceno, temveč iščejo humor in spontanost tudi znotraj načrtno zamejenih struktur.

Opozorilo.
Če imate navado plošče sistematično razmeščati na različne konce svoje domače zbirke glede na različne glasbene zvrsti, potem lahko tale izdelek pomeni nevarnost za vaš duševni mir. Ne boste ga mogli stlačiti pod rock, pa čeprav ga glasbeniki na njem pogosto zelo trdo žgejo. Ne boste ga mogli stlačiti pod jazz, pa čeprav bi precej improvizacij z njega lahko nastalo tudi med jazzovskimi polbrati glasbenikov z njega, predvsem njenega pihalca. Ne boste ga mogli stlačiti pod etno, pa čeprav mu niso tuji ne balkanski žuri in ne tango Piazzole. Miusow Quartet so še ena druščina sodobnih godbeniških navdušencev, ki vratolomno vdirajo skozi požarna vrata mnogih glasbenih zvrsti, jih pretipajo, se z njimi poigrajo in odvihrajo naprej, pri čemer vrnitev na staro mesto zločina ni izključena.
Zelo primerno za ljubitelje art rocka ali denimo graške Deishovide, švedskih Hoven Droven, prizorišča okoli Pr' Gabrijelu in kar je še vse podobne nesnage.

marca 2007
Peter Barbarič

Seveda je vse to posledica pestrega glasbenega pedigreja članov zasedbe, ki sega tako na področje punka, rocka, jazza, različnih folk tradicij, kot tudi na področje sodobne klasične glasbe in celo novovalovskega popa: tako bobnar Blaž Grm še vedno sodeluje z Alešem Hadalinom, Veryused Artists in Blow Up, v preteklosti pa je med drugim igral tudi z Janijem Kovačičem, Letečimi potepuhi, Miladojko Youneed ter še delujočo zasedbo Lolita. Saksofonist in flavtist Andrej Čopar je bil prvi in edini pihalec legendarne, a žal že razpadle avant-jazz zasedbe Kapela la Chateliere.
Basist in tolkalec Tibor Mihelič - poleg Andreja Čoparja avtor večine skladb, ki jih zasedba izvaja – je bil nekdaj član mračnjaških rokerjev Niowt, še vedno pa je član novodobnih »folkijev« Katalena. Skupaj s harmonikarjem Markom Brdnikom predstavljata mlajši del zasedbe Miusow Quartet; skupaj sta prispevala avtorsko glasbo za nekaj gledališko-plesnih predstav Branka Potočana in skupine Fourklor, Marko Brdnik pa je poleg mnogih solističnih projektov ter sodelovanja z nekaterimi slovenskimi gledališčniki in plesalci znan tudi kot pridruženi član Katalene ter še nekaterih vidnejših jazz zasedb.

Marko Brdnik: harmonika
Andrej Čopar: saksofoni (sopran, tenor, bariton), prečna flavta
Blaž Grm: bobni
Tibor Mihelič: el. bas kitara, glas