Atanasovski Golob Levačić trio
Attic Dance
2007, Jazz & Blues Records
Slovenski kontrabasist Žiga Golob in hrvaški bobnar Krunoslav Levačić sodita med zanimivejše in predvsem zabavnejše ritemsekcije v teh krajih (poznamo ju iz Tamara Obrovac Transhistria Ensembla in Folkestre), njuno glasbeno pobratenje z nadarjenim mariborskim pihalcem Vaskom Atanasovskim pa pomeni zanimive obete in prinaša svež veter na malo obljudeno domačo avantjazzovsko območje.
Trio na svojem prvencu izkaže velik smisel za skupno igro ter postreže z izjemno melodičnim in ritmičnim, igrivim free jazzom, ki spominja na harmolodiko Old and New Dreams Quarteta. Na drugi polovici albuma pa z občasnim vnašanjem nekakšnih terasnih motivov predvsem latino in balkanskega izvora ter z vmesnim popevanjem in celo požvižgavanjem poskrbi tudi za sproščeno in zabavljaško razpoloženje.
David Verbuč
Mladina, 10. marec 2007
|
 |
|
Album Attic dance ali Podstrešni ples, je prvenec tria, ki ga sestavljajo sicer že dobro uigrani in poznani glasbeniki, prav tako pa je to tudi prvi album, izdan v novorojeni domači jazzovski založbi Jazz & Blues. Prisluhnili bomo štirideset minutni svobodni improvizaciji v osmih delih, ki so so jo zakrivili Vasko Atanasovski, Žiga Golob in Krunoslav Levačić. (v celoti!) ...
* Album Attic dance ali Podstrešni ples je prvenec tria, ki ga sestavljajo sicer že dobro uigrani in poznani glasbeniki, prav tako pa je to tudi prvi album, izdan v novorojeni domači jazzovski založbi Jazz & Blues. Čeprav je pričujoči plošček njihov prvi skupni projekt, imajo za seboj že precej pisano zgodovino sodelovanj s številnimi domačimi ter tujimi glasbeniki, pa tudi kar obsežno zbirko snemarij. Vasko Atanasovski velja pretežno za saksofonista, posega pa tudi po drugih raznovrstnih pihalih (prečna flavta in bansuri). Je ploden ustvarjalec, dejaven predvsem na področju svetovne glasbe ter etno jazza, kjer se mudi kot skladatelj pa tudi improvizator. Za sabo ima štiri ploščke, od katerih smo najmlajšega pod imenom Tanatos Eros že obdelovali leto nazaj v Tolpi bumov. V tem zadnjem projektu se mu pridruži nabrito duhovit bas-in-bobnarski tandem, ki ga sestavljata Žiga Golob in Zagrebčan Krunoslav Levačić, člana zasedbe Tamare Obrovac in benda Mildreds, sicer prav tako uveljavljeni imeni na domači in balkanski etno jazzovsko orientirani sceni.
Če so posamični projekti teh treh ustvarjalcev orientirani tudi k poseganju po tradicionalnih elementih in ohranjanju ter predelovanju ljudske dediščine, potem je pričujoči plošček nekakšen odmik od tovrstnih praks, saj gre za svobodno improvizacijo, posneto v osmih delih. Gre torej za povsem svobodno formo, katere rdeča nit je bolj ko ne sledenje trenutnemu navdihu in prepuščanje lahkotni igrivosti, imitaciji in dialogu med ustvarjalci. Čez celoten posnetek tako veje vzdušje spontanosti in prepuščenosti naključju, obenem je čutiti poznavanje med glasbeniki, ki so seveda stari in uigrani mački, vajeni spajanja v raznorazne kombinacije. Tako ne preseneča njihova sproščenost in vtis, da igrajo skupaj že vrsto let. To v primeru Levačića in Goloba tudi drži, kar lahko začutimo kot močno in prizemljeno bazo, ki jo ves čas ustvarjata kot trdno stoječa in povezana ritem sekcija. Ob tem pa se igranje Atanasovskega ves čas poigrava z melodijami, izvitimi iz sopranovskega, altovskega ali baritonskega saksofona, pa tudi prečne flavte in bansurija. Z občasnim pridihom melanholičnosti se mu izpod prstov izlivajo ves čas spreminjajoče se linije, ki prehajajo iz zasanjanih zavijanj v nasršeno prepihovanje, ki mestoma že zadiši po free jazzovskem kričanju. Golob in Levačić seveda zvesto sledita vsem dražljajem z odprtimi ušesi in gruvata v skupnem jeziku ter se sem pa tja odzoveta na nepričakovan način, ki povzroči spremembo v samem glasbenem poteku. Res pa je, da trio še vedno nekako sledi logiki standardne jazzovske zasedbe, kjer so vloge nekako samoumevno porazdeljene: imamo namreč ritmični, harmonski in melodični inštrument, kjer se ve, kaj kdo počne in koliko svobode si lahko vzame. Tako je bas običajno harmonska spremljava, walking bass, bobni pa držijo konstanten ritem z občasnimi vložki. Tako najdemo na posnetku večinoma gruvajoče dele, ki pa mestoma vendarle malo prestopijo v manj ustaljene vode, ki jih lahko označimo za nekoliko bolj svobodnjaške.
Podstrešni ples, ki ga bomo poslušali v celoti, nam tako ponuja glasbeni sprehod po pretežno improviziranih pokrajinah, ki pa vendarle redko sestopi iz varnega objema ritmičnih vzorcev, tako da bi načeloma lahko pogrešili še malo več svobode, ki jo dopušča majhnost zasedbe. Ali pa morda le malo več dinamike v medsebojnem komuniciranju ter poigravanje z menjavami vlog, kar bi bržkone razbilo togost, ki jo vsiljujejo pravila dobro zvenečih aranžmajev. S tem bi godba lahko bolj zadihala in se še bolj zlila v homogeno gmoto. Kolikor pa ostaja vpeta v standardne okvirje, vendarle močno prepiha razpoložljiv poligon, izkoristi dodobra vse njegove karakterne zmožnosti in ponuja zanimiv, barvit izlet skozi podstrešne line. Slišali bomo cel album, ki je posnet v osmih delih.
Neža Naglič
Radio Študent, Topla Bumov(Sobota, 17. 2. ´07 ob 19.00)
Nazaj
|
