12. jazz festival Cerkno,
Star plac in CMAK med 17. in 19. majem 2007
Četrtek, 17.maja
Aleš Hadalin in Mladinski zbor Iskrice (Lj / Cerkno)
Samo Šalamon USA Quartet (SLO / ZDA)
Besh o droM(Madžarska)
Petek, 18.maja
Elliott Sharp - solo(ZDA)
Co Streiff Sextet (Švica / ZDA)
Kimmo Pohjonen / Eric Echampard UUMEN (Finska / Francija)
Oleś / Jörgensmann / Oleś (Poljska, Nemčija)
Sobota 19.maja
Windbone (Švica)
Fonda / Stevens group feat.Szilárd Mezei(ZDA / Srbija)
Renaud Garcia- Fons Arcoluz (Francija)
Roots of communication (Švica)
Cul de Sac (ZDA)
»Generalna linija« med griči
Številne prelepe besede so bile zadnja leta namenjene majskemu Jazzu v Cerknem. In znova in znova niso odveč. Tudi za podpisanega, ki je imel srečo, da je opazoval festival v vzponu in ga spremljal od znotraj in od zunaj, je bilo to spodbudno, poučno razdobje. Osebje, ki se je sprva, na prelomu tisočletja lotevalo organizacije še simpatično nerodno, rahlo robato, s pomanjkljivim znanjem tujih jezikov, si je tačas organiziralo dobro lokalno omrežje, se ves čas učilo, pridno zahajalo na prireditve doma in na tujem in entuziazem neopazno združilo s profesionalnostjo. Nedavna 12. izdaja prireditve je bila že tako spiljena, da bi nepoučeni sploh ne zapazil, kdo organizira reč, kakšna je struktura in kako pravzaprav streže zahtevam zapletene logistike. Tako se obnašajo samo najboljši. Zvok je vedno optimalnejši, gostoljublje povsem nevsiljivo, a na vsakem koraku, dodatnih možnosti, kako preživeti dan med strmimi griči, nebroj – počasi živi za jazz že ves kraj s hotelom, domom upokojencev, pihalnim orkestrom, mladinskim zborom in »prilagojenim programom« na odru vred. Turistično-zgodovinske atrakcije obenem niso prav hudo razvpite, tako da majave cestne povezave dajejo dodaten šarm: Kakor je bilo njega dni treba daleč-daleč po gramofonsko ploščo, tako se gre danes v Cerkno. Ne le iz »prestolnega mesta«, tudi iz tujine zahaja sem vse več radovednih ljudi, celo tisti, ki jih ni srečati na nobenem »jazzovskem koncertu«, so vzeli Cerkno za svoj romarski topos.
Po starem rečeno, Cerkno ohranja »generalno linijo«. V programu tvega in mestoma plasira kak nemoteč populizem, z dodatno ponudbo (kočija na lokalni radio za intervjuvance; tradicionalna mašt in kalamari; nočno presenečenje s prepotrebnim pršutom; Ančkino nedeljsko kosilo na vrtu za ekipo in njene najbližje goste …) šarmira, med nabiranjem sredstev in v splošnem obnašanju je diplomatsko, pretkano. Šef Boštjan Cvek je nasmejan in resen obenem. Zdaj Pr' Gabrijelu s kavico pogosti ministra Simonitija in Podobnika na poti v partizansko (sic!) vojno bolnico Franja zatikat tablo s svežim podatkom, da gre za Evropsko kulturno dediščino, tik zatem se posveti neznajdljivemu fotografu, vmes kliče in precizira podatke za večerne bobne, se gre domov stuširat in že se pred hotelom rokuje s harmonikarjem Kimom Pohjonenom.
Strunar Elliott Sharp iz New Yorka je po svojem izbornem petkovem nastopu pod šotorom že ob devetih zvečer vidno utrujen. Še isti popoldan načrtovani zabavi se odpove le stežka: »Snemanje moje nove skladbe z orkestrom Hessenskega radia v Frankfurtu je bilo naporno, potem Pariz solo, v Cerknem se moja evropska turneja končuje … Komaj čakam, da vidim ženo in najina dvajsetmesečna dvojčka, ampak tukaj je čisto izjemno, spodbudno, mirno. Kar ostal bi. Letos sem se imel tako dobro samo še na Kitajskem. Tudi tam poznajo in slišijo vse …« Gospod Jürgen s Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji je pripeljal vso družino, nemške prijatelje in seveda svoj nepogrešljivi motocikel, da je z njim čez dneve odkrival grape in odmaknjene poti. Ob večerih je ta veliki ljubitelj avantgard in alternativ nagnjen naprej v prvih vrstah z nasmeškom strastno poslušal: »Rad hodim po festivalih, toda tale je neverjeten. Ravno prav občinstva se zbere. In kako lepo je, da so zgodaj zjutraj v CMAKu predstavili tudi Thea Jörgensmanna – kako po krivici podcenjen klarinetist je to!«
Videti je, da se za naslednje leto pripravlja nova dramatična prelomnica: Glas o prijetnem, človeškem festivalu se nezadržno širi, in na dlani je, da se bodo muzičisti, muzičistke začeli prerivati za oder na Starem placu med Gabrijelom in cerkvijo. Tam je v soboto ponoči, če si pogledal v nočno nebo tja proti jugozahodu, udarila močna, precej jazzy simbolika. Spodaj krajevna katoliška institucija, pokrito prizorišče in bar, tikoma ob njem nekakšen paviljon s špičasto streho. Kot sultanova rezidenca je silil navzgor. In nad njim domala crknjen mesec s svetlečo zvezdo čisto blizu sebe. »Turek nezadržno prihaja v Evropsko unijo!« se režimo in uživamo v prijetni, uglašeni družbi, kakršno v poplavi komercialnih, monokulturnih, »študentskih« in z levo roko pripravljenih »festivalov« danes ponuja kvečjemu Cerkno. In še redko kdo v bližnjih krajih.
MIHA I . ZADNIKAR
Delo 22.maja 2007
