|
Tolmin-Sotočje, od 28.julija do 2.avgusta 2008
Deveta edicija Sajete ohranja koncept združevanja koncertov, delavnic in predavanj. Delavnice prinašajo stare znance: mentorje Francesco Cusa, Dušan Gerlica in Anna Nacher, za otroke pa brata Kutin iz glasbenega cirkusa Salamandra Salamandra. Letošnja novost je zvočna "delavnica".
Koncerti nadaljujejo zgodbe preteklih Sajet, predstavljajo zgodovinske avantgarde in narekujejo glasbeno prihodnost. Koncerti si bodo letos sledili takole. V serijo Štefančič-Trobentar-Drobež iz zadnjih let se letos vpiše Sašo Zver. Za njim le s klarinetom in saksofonom v rokah na oder stopi Louis Sclavis, strasten v svojih solo nastopih. Kot legendo francoskega free-jazza in improvizacije ga Sajeta za dodatek »podarja« Zlatku Kaučiču za njegovih 30 kreativnih let, pa tudi kot nadaljevanje Sajetinih praizvedb dialogov Zlatko Kaučič – Alexander Balanescu / Trevor Watts / Akosh Szelevenyi.
Drugi dan začenja ženski duo Rashim, dunajska folkotronika, ki se razteza od eksperimentiranja z nosilci zvoka do bolj ali manj ubranega prepevanja. Takoj za Avstrijkama se natančno po letu dni na Sotočju ponovno predstavi Sajetino odkritje leta 2007, slovenski analogno-elektronski duo Orton. Podobno zahteva Roedeliusov lanski uvod nadaljevanje z Moebiusom (Cluster, Harmonia), vselej nemirnim duhom Krautrocka – ta bo tudi zaključil torkov večer.
Sredina kreativnega tedna bo prinesla dva glasbenika, ki sta vsak na svojem področju začela z inovatorstvom že v 70-ih letih: po dolgem času bo Bratko Bibič na oder stopil kot solist, za njim pa bo s svojim zborom glasbenih robotkov v Sloveniji prvič nastopil skladatelj in multiinstrumentalist Pierre Bastien alias Mecanoid.
Vrhunec dogajanja bo prinesel četrtkov večer, ko bo simbolično v Tolminu Zlatko Kaučič nadaljeval Tolminski punt, tokrat s Petrom Brötzmannom in opernim pevcem Robertom Vrčonom. Koncert, ki bo potekal v Kinodvorani, zaradi izjemne karizme sicer ne bi potreboval nadaljevanja, ker pa se bo dogajanje nadaljevalo tudi na Sotočju, lahko z enako močno zgodbo nadaljuje le eden – Marko Brecelj.
Zadnja dva dneva pripadata mlajšim: naši vokalistki in eksperimentatorki Ireni Tomažin ter skupini Psycho-Path, ki bo nastopila namesto napovedanih Goribor. Zaključili bodo dubovsko-plesni in metalsko-naoštreni Metalycée z Dunaja.
Koncertni program festivala
ponedeljek, 28. 7. ob 22h na Sotočju:
Sašo Zver
Louis Sclavis
Program Sotočja (izvirna sodelovanja slovenskih in tujih glasbenikov):
Louis Sclavis & Zlatko Kaučič — sodelovanje podpira Francoski inštitut Charles Nodier
torek, 29. 7. ob 22h na Sotočju:
Rashim
Orton
Moebius
sreda, 30. 7. ob 22h na Sotočju:
Bratko Bibič
Pierre Bastien
Pocket Skrunch
četrtek, 31. 7. ob 21h v Kinodvorani:
Tolminski punt 2 – Zlatko Kaučič, Peter Brötzmann, Robert Vrčon
ob 23h na Sotočju:
Marko Brecelj
petek, 1. 8. ob 22h na Sotočju:
IT (Irena Tomažin)
Goribor ODPADE!
Lutajuči DJ Zdena
Psycho-Path
sobota, 2. 8. ob 22h na Sotočju:
Produkcije delavnic
Metalycée
Razstava
Spitzenqualität: razstava Krautrock ovitkov vinilk — Knjižnica Cirila Kosmača
Delavnice
Francesco Cusa — glasbeni kolektiv ...delavnico je omogočil Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji
Anna Nacher — vokal
Dušan Gerlica — lesne skulpture
Jani Kutin in Samo Kutin — otroška glasbena delavnica
Miha Tomšič in Cirkulacija 2 — Poletno odprto druženje zvočnega plemena
Marko Kaćanski & KKNovi Sad — filmska kamera, groba montaža, dokumentacija
Recenzija Ičo Vidmarja v Dnevniku
Za poletni kreativni tabor Sajeta ob tolminskem sotočju Tolminke in Soče bržkone velja naslednja izbira: vzemi ali zbeži. Ker gre za enotedenski tabor, ustvarjalno
počitnikovanje s festivalskim glasbenim programom, delavnicami vseh vrst in drugovanjem, je prišlek, ki si vzame čas za festivalski dan ali dva, že vnaprej v izgubljenem položaju.
Težko vzame, kar se mu ponuja ob koncertnem programu. Naokoli vlada mikavna obča ležernost. Taborniški kratki kurz spoznavanja narave in družbe se kakor po določenem urniku ob prevešanjih dneva v noč odraža v različnih frekvencah kolektivnega ali individualnega "vibriranja", po domače v novodobni hipijadi. Priklop "zunanjega" na rahlo morbidne veseloigre vode, ognja in kamna ob sotočju, obogatene z izraznim plesom zasanjanih osebkov ali z monotonim psevdoafriškim bobnanjem, ki ubija najbolj močan družben glasbeni element v afriškem bobnanju, poliritmijo in polifono participacijo, je zoprn. Za "aliena" je edina pametna izbira pobeg takoj po dovršenem koncertu.
Letošnja Sajeta je ponudila vsaj po imenih nastopajočih enega boljših glasbenih programov. Koncerti so navzven osrednji del kreativnega tabora. Programska ekipa se drži ustaljenih smernic, deloma izraslih iz lokalnih preferenc, deloma iz nakopičene vednosti od drugod. Kako si lahko drugače razlagamo reaktualizacijo progresivnega (kraut) rocka in redna povabila preživelim iz sedemdesetih na Sajeti, to je bil letos nemški veteran Dieter Moebius. Ali pa redno navzočnost kantavtorjev kitaristov različnih generacij, od prve generacije "folkijev" do današnje, letos so jih zastopali Marko Brecelj, Sašo Zver in, kot nenapovedan gost, Damir Avdić. Če k temu dodamo še močan jazzovski naboj, muzicirali so francoski pihalec Louis Sclavis, nemški freejazz pionir Peter Brötzmann in Zlatko Kaučič, in živo dediščino heterogenega polja nekdanjega "rocka v opoziciji", denimo, da vanj spada harmonikar Bratko Bibič, potem so programske konture Sajete nekako tu. Povzeti se jih da takole: srečanja z akterji zgodovinskih glasbenih obrobij, z radikalnimi glasbenimi estetikami in povezava z današnjimi glasbenimi strujanji, ki hoteno ostajajo zunaj osrednjih tokov uradne sponzorirane umetne in komercialne glasbe.
Zadrege in nesporazume, ki lahko ob teh trkih nastajajo, je skoraj perfektno razgalil hudo razvlečeni Sajetin četrtek. Kako tvegano je lahko uglasbljanje poezije oziroma spajanje poezije in glasbe, je pokazal Tolminski punt 2, ki ga je s povabljenima gostoma sicer na pravem kraju postavil tolkalec Zlatko Kaučič. Skupaj z opernim pevcem Robertom Vrčonom in Petrom Brötzmannom je v kinodvorani odigral ambiciozno glasbeno interpretacijo pesmi Jureta Potokarja, Strniše in Kosovela, kjer pa skupaj niso in niso prišli ne komorna operna interpretacija, ne freejazzovska ekspresija, ne sama poezija. Brötzmann je sam prevelik glasbeni lirik, ekspresivec, da bi lahko podpiral ali celo "služil" lirskemu pretekstu. Njegov glasbeni modernizem je v opreki z vokalnim modernizmom, kakršnega je predstavljal Vrčon. Kaučič je deloval kot povezovalni člen med obema, na trenutke celo kot ločilo, ki je označevalo peto, recitirano in igrano. Zgodil se je razpad na dva glasbeno nespravljiva dela.
Ob vodi je godel presenetljivo vedri in do poslušalcev prijazni Marko Brecelj. Izdajal ga je glas, a njegov venček ponarodelih je grenak opomin, da je njegova duhovita, jedka in agilna avtorska žilica s posebno "bluesovsko" inštrumentalno okornostjo vred v našem prostoru še danes nepresežena. Nenapovedan gost večera je bil bosanski pank-kantavtor Damir Avdić, eden mogočih aktualnih odgovorov na Brecljev historični donesek. Avdić je sijajen nastopač, grob, neposreden in predvsem s prezenco. Čemu po tem še nastop, sicer presenečenje, z novim bendom, triom, ki je po prvem otipu bolj regresija v "stare rockovske čase" kot kaj drugega, ni povsem jasno. Še en nenapovedan koncert domačih "progresivcev" Salamanda Salamandra z Ivanom Volaričem - Feom je bil koncert preveč. Povsem se je stopil z okoljskimi frekvencami in sencami, nakazal je robove, kjer se še tako produktiven kolektiven glasbeni trip ujame na limanice igre brez meja - s povsem transparentnimi limiti, da ne bo pomot.
Ponedeljek:
* Na ponedeljkovem sajetovanju smo v prvem delu poslušali solistični nastop murskosoboškega kitarista Saša Zvera, ki se je brenkanja na akustično kitaro loteval s tehniko 'fingerpicking'. Slišali smo country in bluesovske komade ter nekaj avtrskih skladb, še najbolj pa je pritegnilo pozornost nekaj njegovih zanimivih predelav
slovenskih zimzelenih popevk. Sašo Zver je ponudil žanrsko raznovrsten in pripravil tehnično zahteven nastop, ki pa se je pogosto zalomil, denimo, v ambicioznem preglaševanju strun. Ne glede na to pa ima murskosoboški kitarist velik potencial ter z dodatkom nekoliko vsebinske inventivnosti – in morda ob boljšem položaju zvezd – obeta veliko.
Se je pa zato nekoliko manj na zvezde in več na okoliške čričke opiral Zverov odrski naslednik, francoski klarinetist Louis Sclavis. Njegovo improvizacijsko ustvarjanje je bilo neločljivo povezano z okoliško zvočnostjo. Iz nje je neposredno črpal snov za ustvarjanje ter poskušal zvočno izkušnjo vračati nazaj vanjo, jo spreminjati in nadzorovati. Sclavis je tako k okoliškim zvokom, ki jih je sprva ustvarjala precej razposajena publika, pristopil prijateljsko in nežno, dozdevalo se je, da poskuša ujeti skupni zvočni vtis glasnih razgovorov tukaj še nezainteresiranih poslušalcev. Z mehkim žuborenjem na basovskem klarinetu ter občasnimi vzkliki kot odgovor na pripombe in veseljačenje publike se je neopazno integriral v okoliško 'zvokovje'. V tolikšni izrazni predanosti občinstvu in hkratnem nezanimanju slednjega za njegovo muziciranje je bilo kmalu opaziti, da gre le za enosmeren tok zvokovnega pogovora, ki sicer ni nič nenavadnega za koncerte tega žanra, še manj pa drugih. A vendarle se je po prvih nekaj minutah začelo dozdevati, da Sclavis še vedno preglasni publiki ne le ponuja možnost sodelovanja, ampak od nje tudi zahteva pozornost. To je namrščeni klarinetist poskušal privabiti sprva tako, da je poskušal občinstvo razburjeno preglasiti. Ker to ponovno ni imelo nikakršnega učinka na bučne debaterje, je naredil mojstrsko potezo z odmikom od mikrofona in približanjem v ospredje. Tihe in nežne melodije so v nekaj sekundah ustvarile teatralno tišino in pritegnile pozornost, ki ni popustila vse do konca koncerta. Sclavis se je tako v bolj ugodnem okolju prepuščal bodisi beboperskim bodisi bolj atonalnim melodijam, kdaj tudi obrnil ustnik klarineta k mikrofonu, se spet drugič spuščal v prepirljive dialoge s samim seboj, vselej pa se zvočno vračal v okolico. Njegov nastop je bil tako celosten in prežemajoč, da se ni počutil osamljenega niti najbolj oddaljeni tolminski čriček.
To pa se ni spremenilo niti ob prihodu Sajetinega starega znanca, Zlatka Kaučiča. Dvojec je nadaljeval v lastnem dialogu, se pogovarjal z naravo ali občinstvom.
Kaučičeva »talna tolkala« in druga čudaška zvočila so improvizirani muziki dodala nekaj psihedelije, večinoma pa so delovala bolj kot konstantna podlaga glasbenega vtisa, in to z nekoliko večjo improvizacijsko zadržanostjo, kot smo je pri Kaučiču navajeni. Kljub temu pa je dvojec Kaučič- Sclavis postavil temeljni kamen za letošnjo Sajeto, ker je absolutno obetal kot eden njenih najboljših koncertov.
pripravila Maja Matič
Torek:
Torkov koncertni del dogajanja je nekaj po 22. uri odprl dunajski folktronični dvojec Rashim, manjkajočo članico Gino Hell pa je tokrat nadomestil kitarist, ki je z
minimalističnimi vložki dopolnjeval elektronsko teksturiranje Yasmine Haddad. Naveza je ponudila precej neizrazito in konvencionalno zmes folka in elektronike, ki je v preteklih letih sicer ponudila nekaj presežkov, vendar pa vsaj v zadnjem času vedno znova poslušamo le variacije na eno in isto temo. Tudi Rashim nista ponudila nič novega, majhen plus pa jima lahko pripišemo, ker sta ostala pri izrazito minimalistični podlagi, ki je osvetlila tesnobnost eksistencialnih besedil, skozi katera je njuna glasba postala nekoliko bolj osmišljena.
Sledil je domači elektronsko-krautrockerski dvojec Orton, ki je prvič nastopil na lanski ediciji Sajete in že takrat povsem navdušil navzoče. Že uvodna skladba (sicer neprekinjenega seta) je napovedala popolno brezkompromisnost. V bogatih zvočnih plasteh se je odpirala množica idejnih nastavkov, ki jih dvojec ni razvil, zato se je v tem delu izpostavljala nekakšna estetika kaosa in bolj kot zeljarska psihedelika je na površje pronicala kakofonična psihotika. V nasprotju s številnimi sodobnimi elektronskimi kreativci Orton večinski del koncertnega zvočnega dogajanja ustvarjata v živo. Celotno dogajanje prek mešalne mize kontrolira Željko Lednik; letos nekoliko performativno bolj zadržan Sandi Tasič pa prek analognih sintetizatorjev kroji linije, ki sporadično prevzemajo pobudo. Vrhunec nastopa sta nedvomno postavila z zadnjim (najdaljšim) kosom, ki je bil slišati kot polno obremenjen motor jumbo jeta, pod plastmi hrupa pa je ravno dovolj glasno odzvanjalo psihedelično brbotanje, ki je poslušalca z navdihom posrkalo v zvočni tok. Privržencem poznejšega kraut rocka bi radikalna koncertna estetika dvojca Orton morda porajala vprašanja, vendar pa se je ta praksa v svojih začetkih opirala na prav tako abstraktno noto, ki je v svojem jedru razkrivala le malo melodičnih elementov.
Vse o tem bi gotovo vedel povedati naslednji nastopajoči - pionir kraut rocka Dieter Moebius, ki je z zasedbo Kluster v začetkih gojil prav to radiakalno zvočnost. Po lanskem razočaranju, s katerim je postregel njegov kolega Roedelius, smo pričakovanja tokrat pustili ob strani. Gre pač za glasbenika, ki je svoj kreativni vrhunec doživljal pred 30 leti in več, zato je pri njegovih aktualnih koncertih bolj kot nek performativni presežek v ospredju dejstvo, da enega najbolj vplivnih sodobnih glasbenikov pač ne vidiš ravno vsak dan. Njegov set se ni začel najbolj obetavno. Po vsaki skladbi je namreč sledil aplavz, ki je prerezal prijeten zvočni scenosled, kar je pozneje doumel tudi Moebius, zato je v nadaljevanju set povezal v bolj strnjeno celoto. Kot glavno orodje je uporabljal mešalno mizo, prek katere je v nove skladbe spajal upočasnjeno ritmiko acid housa in krautrockovsko melodiko, ki sta zaznamovali osemdeseta leta minulega stoletja ter napovedali prihod novih klubskih elektronskih praks. Njegov acid ambientalni set bi sicer prišel bolj do izraza v formi chill-outa ob sončnem vzhodu po kakšnem trance partyu na Goi, vendar pa Nemec (kljub častitljivim letom in pozni uri) tudi v kontekstu Sotočja ni deloval izgubljeno.
Sreda:
Sredin koncertni program je odprl bengalski mistični pevec Haradhan Das Baul, ki te dni gostuje na številnih lokacijah po vsej Sloveniji. Morda je Sajetin ambient, ki ga ustvarja predvsem bujna narava, najbolj pisan na njegovo kožo, kar se je pokazalo tudi predhodni večer, ko se je njegova poezija pod zvezdnatim nebom še dolgo v noč širila med šotori v kampu. Tudi nekoliko bolj urbano sredino prizorišče pred tolminskim muzejem je lepo sovpadlo s poduhovljenim Indijcem, saj smo prisotni posedli po tleh tamkajšnjega trga ter se prepustili njegovim naukom o življenju in ljubezni. Proti koncu Baulovega nastopa so nebo prekrili grozeči oblaki, zato smo odhiteli nazaj na Sotočje in tam nevihto prevedrili ob novih kratkih filmih Jana Cvitkoviča in Marka Kačanskega. V nevihtno ozračje se je s skladbo ‘Komu zvoni’ odlično vključil tudi Bratko Bibič, ki je s harmoniko nadgradil zvočno kuliso predapokaliptičnega zvonjenja ter v nadaljevanju postregel s suverenim solističnim izborom cinematično obarvane melanholične glasbe, ki je odgnala dež.
Prvo ime sredinega večera je bil pariški skladatelj in multiinštrumentalist Pierre Bastien, ki največ pozornosti pobere s svojim mehaničnim orkestrom, sestavljenim iz
majhnih kvazirobotiziranih zvočnih figuric. Orkester je zaradi praktičnosti tokrat nadomestil en sam mehanski zvočni element, ki pa je bil sestavljen v precej bolj
kompleksno celoto, kot to sicer velja za Bastienove manjše elemente. V koncertnih postavitvah je pozornost običajno vedno preusmerjena na te zvočne pripravice in tako je bilo tudi tokrat. Zvočno dogajanje v stilu ‘musique concrete’ je bilo sicer zanimivo že samo po sebi, vendar pa je presežek vzpostavil šele prikaz dogajanja v škatli, prepleteni z gramofonom in različnimi arhaičnimi zvočnimi skrinjicami, ki ga je Bastien projiciral na platno. Upočasnjeno dinamiko prepletenih mehanskih elementov je glasbenik odlično doponjeval z melanholično obarvano miniaturno trobento ter jim tako nekako vdihoval življenje. Na papirju ta moment dobi predvsem nek poetičen značaj, vendar pa v živo opazovalec dejansko dobi občutek, da spremlja živ (mehanski) organizem, kar je potrdil tudi odličen odziv navzočih.Sredine koncerte je zaključil stalni gost Sajete, sicilijanski jazzovski bobnar Francesco Cusa, ki se je predstavil s projektom Pocket Skrunch. Sicer petčlanski orkester je tokrat nastopil v okrnjeni obliki, saj je ob Cusi nastopil le še bas kitarist, ki je izmenično sopihal tudi v saksofon. Njuna energična jazzovska funkijada je dodobra razvnela strasti navzočih, ti so v plesnih ritmih ekstazo iskali še dolgo v noč.
pripravil Goran Kompoš
Četrtek:
* Četrtkovo dogajanje na Sajeti se je pozibavalo med svobodnjaško ekspresijo ter nostalgijo vzbujajočim jugo kantavtorstvom. Tolminski punt ne potrebuje neke posebne predstavitve. Zlatku Kaučiču, nedvomno enemu najbolj prepoznavnih bobnarjev slovenske jazzovske srenje, in Petru Brötzmannu, živi legendi razgaljanja ter razstavljanja glasbenih tem, se je ob tej priložnosti pridružil še baritonski glas Roberta Vrčona, sicer stalnega člana ljubljanske opere. V nekaj več
kot uri ne konformnih glasbenih užitkov so z vse prej kot rezerviranim pristopom umetelno ujeli esenco skrbno odbranih vrstic slovenskih poetov s Srečkom Kosovelom na čelu. V vlogi recitatorja in s tem povezovalca neuokvirjenih kompozicij se je Robert Vrčon odlično znašel, njegov bariton pa je k vsej zadevi dodal avantgardistični pridih, ki je smiselno zaokrožitev našel v Kosovelovi konstruktivistični destrukciji. Spretno prebiranje značilnih brötzmannovsko lirično prepihanih zvočnih barv ter izvijanje nežnejših tonov iz njih je, podkrepljeno z Zlatkovim dirigiranjem, vsekakor prehitro minilo. Če je free jazz glasba, ki te sleče, potem smo v četrtek zgolj zavoljo časovne postavke vsi ostali v gatah. Če je Zlati Čoln kot navezava na poezijo Srečka Kosovela ogrodje celotnega projekta, pa so Kaučič, Brötzmann in Vrčon posegli tudi v pesmi Daneta Zajca, Gregorja Strniše in jureta Potokarja in s tem še bolj poudarlili aktualnost Kosovelove poezije v stiku z starejšimi in malo manj starejšimi poetikami njegovih sledilcev.Iz kino avditorija se je dogajanje nato spustilo na Sotočje. Dostopnost glasbe rahlo okajenega Marka Breclja in skritega gosta Damirja Avdića je botrovala tudi bolj razigranemu ter sproščenemu vzdušju. Momljajoča izvedba obširnega repertoarja Brecljevih skladb se je tako zlila z okoljem in pripravila teren za nastop najbolj skrbno varovanega nastopajočega letošnje Sajete. Stari znanec kreativnega tabora je upravičil sloves bosanskega psiha in v svoji nepozabni maniri s sočnim izrazoslovjem ter z distorzirano kitaro predstavil še tršo plat kantavtorstva.
Petek:
V petek je kot prva nastopajoča na oder stopila Irena Tomažin. Gre za slovensko performerko in plesalko, ki uporablja zgolj lasten glas in diktafone, vendar je tudi
tokrat skozi lastne glasovno-zvočne perverzije dokazala, da se zlahka postavi ob bok drugim umetnikom, ki za podoben zvočni efekt po navadi uporabljajo vsaj računalnik za nasnemavanje, velikokrat pa še celo legijo samplerjev in efektov – kot, recimo, Maja Ratkje. Koncert Irene Tomažin je bil skoraj že povsem intimna izkušnja, njeni glasovni kolaži so segali od čudovitega petja, grozljive in zmalinčene molitve iz druge dimenzije do povsem zmečkanih polbesed in besednih zvez, ki so se tu in tam vseeno formirale do razpoznavnosti, a so kaj kmalu spet utonile in razpadle v dekonstruirane glasovno-zvočne pokrajine. Vendar Irena kljub svoji ekperimentalni širini in improvizatorski svobodi ne žrtvuje čustvene komponente, saj je bil njen nastop vse prej kot hladen in brezoseben, ampak zelo močna in osebna koncertna izkušnja letošnje Sajete. Sledil ji je hašišarsko navdahnjen Lutajuči DJ Zdena, ki je svoje plošče obogatil še z lastnim vokalom.
Psycho Path so stari znanci slovenskih odrov in hkrati po mnenju mnogih eden izmed najboljših slovenskih alter rock bendov. Tokrat so v glavnem predstavljali svoj novi sonični izdelek - The Ass Soul of Psycho Path. Nastop je bil povsem korekten in energično odigran, seksi, heavy, sonic, kakor tudi sami opisujejo svoj zvok, kar pa je pri njih že tako ali tako ustaljeni standard, s čimer so suvereno, a brez presenečnj sklenili petkovo koncertno dogajanje.
Sobota:
Zadnji večer Sajete je bil namenjen predstavitvi glasbene in filmske delavnice, "slideshowu" fotografij ter zaključnemu koncertu, ki je pripadal Dunajčanom Metalycee. Impro kolektiv, ki ga je med festivalom iz različnih glasbenikov in neglasbenikov sestavil vsakoletni sodelavec Sajete Francesco Cusa, je ponudil nekaj presenetljivo dobrih delov. To je pa tudi največ, kar lahko od tovrstne delavnice pričakujemo. Vizualni del sklepnega dela pa je obujal spomine na preteklo dogajanje na Sajeti. Po rahlem premoru so oder zavzeli Dunajčani Metalycee. Na desni strani smo lahko opazili analogni sintesajzer Moog Prodigy, na levi pa Doepferjev trautonium - sodobno različico starinskega elektronskega inštrumenta, ki pa je bil tokrat posebej predelan na željo njegovega uporabnika. Ti dve elektronski igrači sta pripadali Arminu Steinerju in Nicku Hummerju, ki sta že dvakrat nastopila na Sajeti s kolektivom Thilges 3. Med njiju pa sta bila umeščena še bobnar in basist Bernhard Breuer ter Matija Schellander. Manjkala je le pevka Melita, saj je en dan pred nastopom za pol leta odpotovala v Avstralijo. Zato se Metalycee niso mogli držati svojega siceršnjega koncertnega programa in so celoten nastop spremenili v impro jam. Glasba je nihala med zabasirano naelektreno hrupnostjo, eksperimentalnim dubom, morbidnimi poskočnicami in živahno, a težko psihedelijo. V vseh delih se je kolektiv odlično odrezal in tako vzdrževal sprednji del plesišča v konstantnem "muvingu". Bobnar je poleg nekaterih brutalnih izpadov zaigral tudi precej neverjetno originalne ritme, z vsemi profesionalnimi zamujanji, suspenzi in sinkopami vred, kamor so se vpenjali monotoni dubovski bas ter na ritem sinhronizirana elektronika. Metalycee so poželi zadovoljiv aplavz sicer maloštevilne publike, zato so po bisu in daljšem premoru konkretno “zadžemali” še enkrat.
Pripravila Tit Podobnik in Tadej Droljc
|
