Prijava

Kot največji festival se mora prilagajati množicam, ki pa so za nagrado napolnile prizorišča vse štri dneve.  Plus za selektorja Davida Brauna . Vsak dan je postregel z vsaj enim znanim magnetom, ki pa so dali "samo" pričakovano. Za kaj več pa so se potrudili manjzvezdniški izvajalci. Med njimi bi poudaril koncert Alexandra von Schlippenbacha & Die Enttäuschung, ki nam je za zaključek v klubu CDja ponudil vse, kar lahko od jazza pričakujemo. Schlippenbach je impro zvezda, veliko bolj cenjen na tujih odrih (čekirajte njegov legendarni trio Schlippenbach/Parker/Lovens). Po tem koncertu pa verjamem, da bo "zvezda" tudi pri nas.Kot zanimivost: Alex še ni izdal solo plošče, čeprav so njegovi recitali izvrstni.  David Murraya, Rabih Abou Khalila, Jack deJohnetta in Johna Scofilda so vztrajnejši obiskovalci  festivalov slišali že v dosti boljših izdajah, Medeski Martin & Wood pa so vsaj meni osebno močnejši na ploščah. Zelo odveč mi je bil vstop J.Scofilda v igranje MMWov, mogoče tudi zato, ker me  muziciranje, razen na začetnih ploščah, tega sicer vrhunskega kitarista, ne privlači. Nasprotno pa je bil M.Dresch s svojim kvartetom odličen, takega ga še nisem slišal, čeprav je v Krminu nastopil z Archie Sheepom. Val Inc.  je bila smela poteza, ki pa ni dala tega, kar smo že slišali v Saalfeldnu na Short Cutih in zaradi česar jo je David pripeljal v Slovenijo. Mogoče se je malo izgubila na velikem odru?