XI. festival Jazz Cerkno

Star plac, Cerkno, 18.-20. maja 2006

Šotorsko prizorišče na Starem placu v Cerknem je postavljeno natanko v sredo med cerkev in bar Pr' Gabrijelu. Že kot tako povzame ves osnoven historični potencial jazza, bistveno triado: a) spiritualno izhodišče; b) sproščeno družabljenje, sukanje ustreznih plošč in živahne redne klubske prizore čez leto na oderčku v »špelunki«; za navrh pa c) vsak predzadnji konec tedna v maju pa še množičnejša prezentacija aktualnih godb. Festivalsko vodstvo z doušniki in drugo zaupno škvadro zdaj že ume pretkano zmigati lene riti iz prestolnice in drugih dostopnejših krajev na Slovenskem, da se podajo raz strme griče, tja v grapo, kjer se v prečudno mentalno naturo zmešata alpski in mediteranski svet. Letos je bilo zapaziti tudi precej novih obrazov, zlasti mladih, čezvse pa razveseljuje lokalna zvedavost: Tako otroci kakor starci pridejo z veseljem pogledat, kakšne so tiste muzične (in obiskovalske) prikazni, ki jim jih pripelje ekipa, vedno bolj opremljena z znanjem, kako promovirati bogato podeželsko ponudbo, nekak nevsiljiv turizem, kako ponuditi navzven sicer malce bukovo, a v resnici toplo, človeško rovtarsko roko, da potem profesionalno popelje na oder muzičiste, kakršnih se ne bi sramovalo niti nobeno evropsko in še katero urbano okolje ne.

Letošnji spored je bil ubran, celovit, premišljeno konceptualen, z uravnoteženimi zaporedji, brez padcev, brez praznin; tudi točen v začetkih, primerno ozvočen in oborožen s falango spremljevalnih dogodkov pedagoške, likovne, humorne, taborniške, pohodniške, zdravoprehrambene in plesne narave. Med bendi iz tujine so bili sami taki, ki jih pri nas ni bilo še nikdar. Zapišemo lahko, da ima Cerkno naposled začrtano svojo osnovno shemo – želeti si je kvečjemu še več dogajanja čez ves dan.

Med nastopajočimi velja izvzeti dvoje dejansko izjemnih, čez standarde segajočih nastopov. Švedska banda Exploding Customer si je izbrala svojsko – in očitno kar prefrigano – pot, kako brez znanih marginalnih frustracij ali, z druge strani, zavajajočega burkaštva, predstaviti tako imenovano avantgardno oziroma free gradivo. Kvartet se je uglaševal dolgo-dolgo, kar po navadi obeta dobro temperiran razvrat. In res. Na oder so se pihalec Martin Küchen, trobentar Tomas Hallonsten, kontrabasist Benjamin Quigley in bobnar Kjell Nordeson postavili strumno, mogočno, brezkompromisno. Tako je stala, še pomnimo?, tudi klasična Zornova Masada. Igrali so v slogu Starih (navzoči so bili O. Coleman, J. Coltrane, Ali, Ayler, Dolphy, Hubbard ...), pa vendarle čisto po svoje. Elementarne nize, v katerih smo prepoznavali neskončna učna leta na ulici, v rokerskih postavah, ploščarnah in po untergruntarskem klubovju, je kvartet transformiral v plesno, radoživo, mestoma melanholično, a celo tedaj silovito angažirano in predano godbo. Duhovno in telesno je spet postalo eno, kar je v današnjem jazzu precejšnja redkost. Skupna igra (le od trobentarja si je želeti malce več poguma) je eksaktna, a hkrati prefinjeno out. Ko da so skupaj že desetletja ... Ko da so svojčas resnično igrali s Starimi ... In ko so Exploding Customer za bis izvedli še tradicionalno-revolucionarno »Els Segadors«, najbolj znano z udarnega, pravočasnega prosalvadorskega in protireaganovskega albuma The Ballad of the Fallen (Charlie Haden's Liberation Music Orchestra, prvič izdan za ECM leta 1983), ni bilo več dileme: Bend si je tudi v »vnanjem« političnem smislu zbrusil zven tega posebnega časa, ne da bi zanemaril zgodovinski spomin.

Drugi vrhunec je bil sobotni popoldanski solistični nastop briškega tolkalca Zlatka Kaučiča. K sreči v dvorani glasbene šole, tako da nam ni ušla nobena niansa, v nič ni šla nobena tišina. Odlični mednarodni muzik je sedel, pa včasih stal in se sklanjal, garal za bobnarsko baterijo, imel pri sebi kopico tolkal, pišuk, drugih drobnih zvočil in igračk, uporabljal svoj moduliran glas in v malo manj ko enourni predstavi pokazal igro na zanesljivi svetovni ravni. Kaj to pomeni? Kaučičeva dramaturgija je bila vražje dodelana in obenem božansko improvizirana; prehodi, med katerimi smo nonšalantno potovali tako po vsem godbenem svetu kot po neki primerno zadrgnjeni domačijskosti – predvsem pa po Kaučičevi lastni muzični notrini – so bili mehki, barviti, zdaj prav po otroško iskavi, zdaj spet zrelo ekspresivni. Do obisti nazorno. Nič ni bilo pretencioznosti, nič bahavosti, nič tiste »džezovske« »solerske« oholosti. Poslušali smo eno samo predano umetnost tolkalca, ki zna prisluhniti okolju, trenutku, naporu, užitku, krivici, smislu ... in to predati naprej. Pav (takšen je namreč naslov nedavnega Kaučičevega solo albuma) je znova razprostrl rep in pokazal, kakšna vzorčenja, kakšne poglede vse prikriva. Drugič pa spet drugače, pod drugim odsevnim kotom, kot pač zapoveduje neizprosna meteorologija godbenih senc iz sprotne »pretekle sedanjosti«. Jazzovska usoda, z drugimi besedami.

Cerkno letos ni imelo flopa, dolgočasnih momentov. Še najmanj prikladen se je dozdeval nastop kvarteta Milka Lazarja – klavirsko briljiranje ni prišlo od nikoder in ni seglo nikamor, manjkalo je srca, ni bilo produktivne naravnanosti, »Privškova blaziranost« se je v kompozicijske postopke in način izvajanja po teh logih zalezla kot potenten črv in še po desetletjih, žalibog, zadeva prenekateri zven. Škoda, temu se z eno besedo reče: »džéc«. Uvodni večer je bil »etničen«. Obe pevki – Uršula Ramoveš in Brina Vogelnik Saje – sta izvedli suverena niza: prva zahojene, dodobra črne in no future štikelce izza božjega hrbta nad bližnjo Poljansko dolino, druga graciozno ljudsko in avtorsko gradivo, ki pa ga je v skladu z udarnejšo, mestoma tudi hardkorovsko naravnavo (novi, drugi album Pasja legenda) tudi drugače skoreografirala, natančneje: odrsko še sprostila. Spremljevalni bandi (Fantje iz Jazbečeve grape; Brina) sta bili zavzeti, duhoviti, pripravljeni na vse ... le za obe pevki velja, da morata naposled nekaj pridodati svojima glasovoma – morda več zvočne raznolikosti po posamičnih »atmosferah«. Moldavski Trigon je bil resen, sramežljiv, trdoglav in dejaven, kot verjetno pritiče godbam, vsajenim nekam med »velike« slovanske, madžarsko in romansko kulturo. Nizozemski POW Ensemble, sicer druščina za obče lepe umetnosti, je bil prava petkova osvežitev. Nadrealistična prezentacija vodvilskega ozračja, ki ga med lepljenkami elektrofonij, računalniških intervencij in občasnega avantsaksa (Luc Houtkamp) plemeniti plesalka stepa (Marije Nie) na ozvočeni plošči, daje misliti o stoletni zajemalki ljudskih godb oziroma o zrenju XXI. stoletja nazaj/naprej. V kvartet se je po novem vključil tudi veščak, krepki trombonist Joseph Bowie. Marc Ducret je kakopak nevsakdanji jazzovski kitarist: ne šprudla, ne preludira, ne dolgovezi – zna reducirati, je vodja in sošpilavec hkrati, ki ve, kako z efekti, formo in »podžanri«. Takih je med kitaristi malo. S svojim triom je predstavil gibko tvarino za podiranje zvrstnih predsodkov. Tudi Giorgio Occhipinti Trio ni od muh. V plejadi izbornih italijanskih jazzistov velja za klasično, prelomno zasedbo. Zapoved klavirskega jazzovskega tria je polna pasti. Occhipinti jih rešuje zlasti z barvnimi lestvicami, delno preparacijo klavirja, z liričnimi optimizmi, skratka, brez pretiravanj. Med novejšimi tovrstnimi zasedbami imajo Sicilijanci presenetljivo ustrezen odgovor v norveškem triu In the Country. In za finale: Szilárd Mezei iz Vojvodine, pri nas bolj znan kot skladatelj za plesne predstave Józsefa Nagyja, v njegovem kvintetu pa dva člana zasedb Borisa Kovača. Klasično izobraženi jazzisti? Jazzovsko navdihnjeni folkloristi? Folk klasiki? Kdo bi vedel?, saj ni pomembno. Tehnično spiljen »dolphyjevski« špil, zdaj jedek, zdaj kričav, zdaj vulkanski ... Kako dobri muzičisti! Z eno samo pripombo: Več delajte z dinamiko, fantje!

Jazz v Cerknem je ravno prav skrit med hribovjem, na koncu slabih cest, da nima pretiranega stika s ponorelim, agresivnim svetom strankarsko-kapitalske mrzlice, obenem pa ima dovolj dobro spleteno tako globalno muzično kot lokalno knjigovodsko omrežje, da se lahko razcveti v pravo pravcato orhidejo. Za te cvetice pa mora, kakor vemo iz zgleda redkih znanosti, obveljati posebna kulturna skrb. Cerkno zlagoma že spominja na tiste upičene avstrijske podvige izpred dveh desetletij in pol, denimo v Ulrichsbergu, ko je s prireditvijo ponosno živela – in še živi – vsa lokalna skupnost; vsakdo daje k festivalu tak ali drugačen prispevek. In danes ves novi jazz ve, kje je »tisti« Ulrichsberg, dunajska radiodifuzija pa mu odmerja najelitnejše termine in v njih po svetu razširja najboljše posnetke ...