Pozdravljeni na mojem blogu

Sem pripadnik generacije,, ki je čakala Tita s šopki rož, brala stripe Mirko i Slavko, Alan Ford, Zagor, poznala vse bitke iz NOB, poslušala glasbo radia Luxemburg preko malih tranzistorjev, puščala dolge lase ob glasbi Beatlov, Pink Floydov, Deeop Purplov, Jethro Tullov, Yesov… Jazz je bil naslednja zvrst, ki jo poslušam še danes. Seveda sem začel z “lažjimi”  stili, kajti kaj več nisem bil sposoben prebaviti. Leta so prinesla svoje, tako da v tej glasbi sedaj ni več omejitev, poslušam vse od mainstream jazza do sodobne improvizacije.  Trenutno z velikimi koraki (beri zapravljanjem za Cdje) spoznavam  elektronsko glasbo.

Že od mladega me je fotografija navduševala, le pomanjkanje finančnih sredstev mi je  onemogočalo razvoj tega hobija,  na "stara" leta pa sem si lahko privoščil profesionalno opremo. Slikanje koncertov je glede na moje glasbeno udejstvovanje logična izbira. Na koncertih zaradi specifike (slaba svetloba) slikam analogno, v zakulisju ali pa ob dobri  svetlobi, uporabim tudi digitalko. Narejene izdelke (slike) uporabim tako pri izdelavi ovitkov, kot tudi za dekoracijo. Nekaj imam tudi objav v reviji Muska in na straneh nekaterih glasbenikov, letos v maju pa pripravljam samostojno  razstavo v okviru jazz festivala Cerkno. 

(prizor iz elektronskega NETMAGE04 festivala v Bologni)

Poslušam predvsem kreativno glasbo, v kateri pa v zadnjem času elektronika igra veliko vlogo. Zakaj? Ta zvrst je stara že več kot pol stoletja. Njeni  začetniki so bili  J.Cage, H.Cowell, K.Stockhausen, P.Henry... . Razmah pa je doživela z  razvojem tehnologije in s tem tudi cenejšim dostopom do aparatur. Drug razlog pa vidim tudi v lažjem in hitrejšem obvladanju "instrumentov", s tem pa glasbenikom ostane veliko več časa za ideje, kreativnost. Seveda je v ogromni količini tovrstne glasbe veliko "blefa", kar povzroča nam ljubiteljem težave pri nakupih nosilcev zvoka.Včasih je bilo veliko bolj enostavno, imeli smo dokaj majhno količino "zvezd", ki so producirale vnaprej pričakovane rezultate. Danes pa si brez uporabe interneta  ne znam predstavljati sledenja novih izdaj.

Na začetku sem imel tudi sam borbe, ali poslušati elektroniko, ali pa samo akustiko. Danes se tej dilemi smejim. Elektroniko smatram samo kot dodaten instrument in prepričam sem, da bo  v nekaj letih prodrla v vse nekonzervativne stile glasbe. Nejevernežem naj da misliti dejstvo, da je saksofon, kot »najmlajši« klasični instrument potreboval celih sto let, da se je pojavil na koncertnih odrih.Moje mnenje je, da ni važen instrument ampak oseba, ki ga uporablja. Poslušalci se premalokrat zavedamo, da se tudi v glasbi vsaka drugačnost bori za priznanje. Primer so John Coltrane (kasnejše obdobje), Ornette Coleman, Theolonius Monk in podobni, ki so bili na začetikih  ingnorirani ali pa celo zaničevani s strani poslušalcev in tudi glasbenikov, danes pa so že klasika. Na tem mestu lahko povem, kako se je vzpel sloviti Duke Ellington , ki je bil leta 1956 že v hudem zatonu, nato pa je na festivalu v Newportu  prilezla na oder lepa blondinka in ob ekstremno podaljšanem solu saksofonista Paul Gonsalvesa divje poplesavala in postavila Ellingtona med svetovne novice in neposredno vplivala na njegovo zvezdništvo.

In kaj iščem v glasbi?  Užitke ob poslušanju, dvigovanje »kocin« ob vrhuncih, včasih tudi kak spontan krik. Ne vem, če temu lahko rečem iskanje, bolj predaja!

(Porgy&Bess na Dunaju, ki vsak dan priredi vsaj en koncert)

Na leto sem prisoten na vsaj 70.koncertih v Sloveniji, Avstriji in Italiji, če pa me pot zanese še kam dlje, si vedno priredim potovanja glede na glasbeno situacijo v krajih, ki jih mislim obiskati. Standardni repertoar je Saalfelden(Avstrija, konec avgusta) Jazz festival, kjer se v treh dneh zvrsti okoli 25 koncertov. Glavni koncerti se dogajajo v velikem šotoru, ob katerem je možno tudi kampiranje. To je ob enormni količini glasbe kar nujno za potreben počitek. Podoben, vendar manjši in bolj free jazz festival je v Nickelsdorfu (blizu Dunaja), ki ima svoj prostor za približno 200 ljudi kar na dvorišču gostilne jazzovskega frika Hansa. V Italijo zahajam redno v Krmin (blizu Nove Gorice, konec oktobra), kjer prijazni gostitelji skrbijo za naše počutje z vodenimi izleti po okolici in s spoznavanjem njihove hrane in vin. Večkrat se nam pridružijo tudi glasbeniki, kar dodatno popestri naše bivanje. Pred leti sem večkrat obiskal tudi jazz festival v Veroni. Nasploh je Italija v poletnih mesecih polna jazza. V naših krajih redno zahajam na jazz festival Cerkno (konec maja), kreativni festival v Tolminu (Sajeta,začetek avgusta), kjer imajo ob sotočju Soče in Tolminke zares enkratno sceno, za nameček pa lahko zastonj kampiraš v bližini odra, v senci dreves in hladu Soče. Naslednji odličen festival na moji "nujni" listi je v Mariboru I(Z)ZVEN, in nenazadnje tudi ljubljanski jazz festival. Poleg teh festivalov pa redno obiskujem klube po Sloveniji: KUD,Gromka in Metelkova v Ljubljani,Gabrijel v Cerknem, Satchmo in Štuk v Mariboru, koncerte Z.Kaučičeve šole (Zvočni izviri) v Novi Gorici ...

Letos sem obiskal že tri festivale, dvakrat sem bil na Dunaju v lokalu Porgy&Bess, kjer je vsak dan vsaj en koncert. Poslušal sem teden romunskega jazza in drugič dneve japonske elektro improvizacije. Bil sem tudi na elektro festivalu NETMAGE04 v Bologni.

Dodatek: Lani(2006) sem obiskal OSEM festivalov in še veliko posameznih koncertov

 (Saalfelden jazz festival v Avstriji se dogaja pod velikim šotorom sredi prelepe pokrajine)

Z glasbo se nikoli nisem ukvarjal profesionalno in mislim, da mi to omogoča drugačen (neobremenjen) pogled nanjo. Imam veliko stikov z glasbeniki, ki pa me v večini negativno presenetijo z zelo ozkim(lahko rečem omejenim) pogledom na glasbo. So mojstri na svojem področju, za kaj več pa jim verjetno zmanjka časa. Tudi distibucija, s katero se ljubiteljsko ukvarjam, ne prinaša dobička, mogoče samo več kontaktov. Sem pa pred leti kupil tenor saksofon, prvenstveno za okras, včasih pa vanj tudi “pihnem”.

(Tristan Honsinger v klubu Gromka)

Že približno tri leta preko podjetja Intek iz Kranja uvažam repertoar italijanske produkcije Black Saint/Soul Note (okrog 700 jazz naslovov večinoma tujih izvajalcev), v zadnjem času pa sem v kontaktu s še eno italijansko založbo Splasc(h), ki pa bolj pokriva njihov jazz. V navezi sem tudi z nekaj elektronskimi založbami (Mego iz Avstrije, Touch - Anglija...). Za te distribucije sem se odločil, ker mi je njihov katalog blizu, obenem pa teh distribucij pri nas ni. Večina prodaje teče preko festivalov in interneta, v trgovinah so te edicije težko dosegljive. Razlog je v preslabi prodaji in prevelikih cenah. Moja ideja so nižje cene, ki pa jih z distribucijo po trgovinah ne morem doseči. Verjetno se bom v tekočem letu bolj posvetil reklami in prodaji po internetu, ki je verjetno prihodnost za to zvrst nekomercialne glasbe. Za Black Saint/Soul Note sem naredil tudi katalog (na CDju), na katerem so vsi naslovi, ovitki, izvajalci in ocene iz publikacij AllMusic Guide in Penguin Guide.Kot dodatek pa je tu še okoli 700 minut MP3 glasbe.

Tudi za lastno založbo so bile iniciative, še posebno s strani glasbenikov, vendar pa se ob pomanjkanju časa te dejavnosti trenutno še ne nameravam lotiti. Veliko bliže je organiziranje koncertov in v veselje mi je, da bom verjetno letos pripeljal v Slovenijo violinista Alexandra Balanescuja, na jazz festival Cerkno pa romunskega pianista H.Tavitiana.

Dodatek: Ustanovil sem založbo Klopotec katere prva dva produkta(LPja) Trewor Wattsa in Pat Thomasa sta že v pripravi.

(Roy Campbel v klubu Narodnega doma v Mariboru)

Moj trenutni sistem sestavljajo Primare serija 200(pred in mono bloka), Electrocompaniet ECM1 CD predvajalnik, Kuzma Stabi II, Stogi reference in Shure V15(ki čaka na upgrade), Audiostatic zvočniki in Transparent Reference, Nordost Valhalla kablovje.  Naštevanje komponent  se mi zdi kot pisanje recepta, poznaš nekaj sestavin, ne veš pa, kakšen je končni izdelek. Mogoče bi bilo dovolj, da poveš približen cenovni rang in kvečjemu kako posebnost,npr.: bazira na lampah,elektrostatski zvočniki… Od reprodukcije pričakujem zvok, ki mi ostaja v “ušesih” po koncertih. Seveda pa s predpostavko, da je tak zvok utopija.

Dodatek: Moj trenutni sistem sestavljajo: še vedno isti gramofon(glava Grado Sonata Reference po VPI spec.)  in CD, DAC Stylos Had, predojačevalec Hovland HP200, končna stopnja Kronzilla SX, Nordost Valhalla interkonekti in zvpčniški kabli Siltech SL180.

(Saalfelden jazz festival- najmlajši obiskovalec)

Kot prvo, zelo sem zadovoljen nad pestro izbiro produktov, ki jih lahko kupimo "doma". Ni dolgo od tega, ko smo po aparature hodili v tujino, jih naročali na celovško "poštno ležeče" in se bodli s cariniki. Misel na preizkus naprav v "domačem okolju" je odpadla že v osnovi. Danes je to dokaj normalna stvar, še posebej, če si v dobrih odnosih s prodajalci. Kar pa me zelo moti pri naših profesionalcih, je negativno mišljenje o aparaturah, ki niso "njihove". Seveda so potem, ko jih zastopajo sami odlične, pri nekaterih celo referenčne. Kot primer dajem Primare in Gryphon, ki jih je včasih zastopal Corrado, danes pa ... Opazil sem tudi, da se audiofili preveč vežejo na komponente (ali mnenje) enega prodajalca in mu dokaj zvesto sledijo, obenem pa postrani gledajo na ostalo "šaro", ki je v večini primerov niso niti zares poslušali. Preveč se tudi “pada” na razne teste, in Best Buye in zvezdice, ki jih le-ti prinesejo. Sam sem bil na svojih začetkih podoben, užival sem v zvokih slik hvaljenih naprav, čeprav jih še nikoli nisem slišal. Šele HI-FI kilometrina mi je prinesla “razsvetljenje”. Danes so mi dobre ocene samo še namig za testiranje .

(Trigon - jazz festival Cerkno)

Intenzivno snemam približno tri leta, posnetki pa mi pomenijo ponovno oživljanje dogodka.Snemam s Core Sound mikrofoni (velikosti kovanca), AD konverter je Denecke Zephiro box, podatke pa shranjujem na prenosni Sony dat D7, v zadnjem času pa direktno na disk, kar mi omogoča naprava Archos AV320. Le to uporabljam tudi za "praznenje" Compact flash kartic iz digitalnega fotoaparata. Večinoma snemam iz prve vrste, ob dovoljenju izvajalcev pa si postavim stojalo in mikrofone še bolj približam odru.Postavljanje in usmeritev mikrofonov prepuščam svoji intuiciji, ki pa je iz koncerta v koncert močnejša. Nekateri posnetki so res na visoki ravni in jih uporabljam za test sistemov. Zavedam se njihovih tehničnih pomanjkljivosti, po drugi strani pa vem, kako je bilo v živo in kaj mi manjka pri predvajanju. Konkretno, prijatelj je bil prepričan, da mu njegov sistem prinaša zelo "globoko" zvočno sliko in prav enako je slišal z mojega posnetka, v realnosti pa še zdaleč ni bilo tako. V prihodnosti nameravam kupiti dva močnejša mikrofona za situacije, ko glasbeniki dovolijo snemanje. Lahko pa se pohvalim, da so glasbeniki nad nekaterimi posnetki navdušeni. Zelo zanimiv primer sem doživel s posnetkom, ko so glasbeniki v živo spremljali nemi film L'Argent v Kinoteki in s samim izvajanjem niso bili zadovoljni. Po poslušanju pa so bili navdušeni in pojavile so se celo želje po izdaji.
Nisem pristaš nobene tehnologije, zanima me samo končni efekt. Seveda raje primem v roke vinil, ga očistim in spustim iglo v brazdo, ob poslušanju pa občudujem ovitek in "normalno" preberem spremni tekst. Zaenkrat mi gramofonska kombinacija tudi bolje dela,nisem pa obremenjen s "platami". Če sta na voljo oba nosilca, potem še vedno raje izberem vinil, CD pa si naredim sam, ali pa ga prepečem od kolegov (za v službo in za v avto). V zadnjem času delam na izboljšavah CD predvajalnika, kjer bom verjetno “prebrikal"  izhodno stopnjo in jo nadomestil z "lampaško". Ista "usoda" bo verjetno doletela tudi tranzistorsko phono stopnjo.

Dodatek: nova snemalna tehnika ADC Benchmark (192Khz/24bitov), Terratec Phase 24Pro, snemam na PC

(festivala Sajeta(Tolmin) in Kaleidophon(Ulrichsberg)

Verjetno sem perfekcionist, kar je včasih obremenjujoče. Problemi pri snemanju ali pa slab posnetek me spravljajo v slabo voljo. Še vedno pa dobri posnetki(ali slike) prinesejo toliko nove energije, da na slabe stvari pozabim. Sestavljanje avdio verige pa pomeni samo bližanje koncertnemu zvoku. Testiranje novih komponent mi je bolj obremenitev, kot pa veselje, kar pa je čisto normalno, saj v času testiranja trpi glasba.

(Točka v Novi Gorici, “valilnica” tolkalcev in kitaristov)

Doma imam SIM2 projektor, za zvok pa uporabljam “stereo” sistem. Filmov imam blizu sto, med njimi so ČB klasike, art filmi, imam pa tudi filme "svojih" režiserjev kot so: J.Jarmusch, P.Greenaway, A.Kurosava, P.Almodovar, F.Fellini, L.Von Trier, W.Wenders in podobni.

Brez računalnika si ne predstavljam več spremljanja glasbenih edicij. Dnevno se “pasem” po spletu, iščem nove izdaje,poslušam tuje neodvisne internetne radijske postaje, kontaktiram z glasbeniki, urejam svoje posnetke in slike. Kar nekaj nosilcev zvoka sem naročil direktno od avtorjev, zgodilo se je že, da je madžarski glasbenik T.Szemso po predhodnih kontaktih po emailu izročil naročene Lp-je kar mojemu kolegu, ki je bil ravno v Budimpešti.

Računalnik pa je tudi nujnost pri  obdelavi internetnih strani WWW.KR-JAZZ.COM , katere urejava skupaj s še enim entuzijastom iz Kranja, Leonom Belančičem.

Dodatek: nova stran WWW.JAZZZ.SI  (zahvala Tomasu Polaku iz podjetja Qualitas)

(Skip McDonald -festival  Izzven Maribor)

Mislim, da jo pokonci drži nekaj entuziastov, ki zaslužijo, da jih naštejem: Miha Zadnikar(Ljubljana-Gromka),  Boštjan (Cerkno-Gabrijel), David Braun (Maribor-Satchmo,Štuk), Zlatko Kaučič (Nova Gorica-Točka), Simon Sernec (Loka pri Zidanem mostu-Kreart), Miha Kozorog (Tolmin-Sajeta) … To so organizatorji klubske in festivalske jazz glasbe, ki se borijo za vsak tolar, da lahko pripeljejo nam ljube glasbenike. Brez njih bi ostali z ljubljanskim jazz festivalom, jazz abonmajem, jazz klubom Gajo in Big Bandom RTV Slovenija. Država se mačehovsko obnaša do jazza. Kot primer lahko povem, da je Z.Kaučič za projekt Zlati Čoln prejel 300.000 Sit, Z.Predin pa za svoj izlet v Avstralijo 1.200.000 Sit. Ob tem naj omenim, da je Zlatkov projekt posvečen našemu velikemu pesniku Srečku Kosovelu, katerega stoletnico rojstva praznujemo letošnje leto in da na projektu sodelujeta legendi Steve Lacy in Paul  McCandles. Lahko tudi zaupam, da so bili dogovori, da se Zlati Čoln ponovi v Novi Gorici ob sprejetju v EU in da je vse padlo v vodo. Nadomestil ga bo orkester italijanske Scale pod vodstvom R.Mutti-ja. Zelo slovensko!

O cenjenosti  dobre glasbe pove tudi dejstvo, da bo sloviti violinist Aleksander Balanescu prišel v Tolmin(na Sajeto) za nekajkrat manjši denar, kot  ga dobijo naši glasbeni prvaki (Kreslin,Predin,Bepop in vse razne migice), da ne govorim o hrvaških neobdavčenih zabavljačih.

Samo večja količina nepasivnih ljubiteljev glasbe, ki jim ni škoda in težko  pomagati. Sam sem se pred leti odločil, da ne bom več samo udrihal po sceni, ampak tudi kaj naredil zanjo. Prizadevam si pomagati dobrim glasbenikom z organiziranjem koncertov, reklamiranjem njihovih “izdelkov”, preko firme, katere delen lastnik sem,pa tudi denarno. Kot novoletno darilo smo zadnji dve leti podarili svojim poslovnim partnerjem zgoščenko Zlatka Kaučiča Zlati Čoln in prvenec Aleša Hadalina Kako lepo je biti...

Dodatek: podarili smo še Gregorijanske korale in prvenec Maje Osojnik.

(Maja Osojnik z novim izdelkom)

Iz zgoraj napisanega je razvidnen odgovor: tolkalec Zlatko Kaučič. Zakaj?  Ker je res pravi kreativni glasbenik, s srcem in načinom življenja predan Glasbi.  Ker svoje znanje predaja učencem svoje šole v Novi Gorici, katere izdelek smo pred kratkim že gledali in poslušali na televiziji . Ker je inovativen: v svoje kompozicije je že večkrat vključil zbor, godalni kvartet in simfonike. Ker v njegovi glasbi zveni slovenska pokrajina in ne samo vplivi od zunaj. Vso svojo genijalnost pa mi je pokazal, ko je pred kratkim improvizirano spremljal prvi slovenski dokumentarno/igrani film V kraljestvu Zlatoroga. Sedemdeset minut neprekinjene glasbe s tolkali, ki je nejazzovsko poslušalstvo očarala ! Prepričan sem, da v Sloveniji ni glasbenika, ki bi se v tak projekt upal spustiti. Mogoče še anekdota iz Metlike, ko je organizator  večerov na Gradu po solo koncertu dejal: “Zlatko, ti si zmagovalec!”; ??????? ; “Še po nobenem koncertu niso ljudje ostali in govorili  z glasbenikom. Vedno so takoj izpraznili grajsko dvorišče. Pa smo imeli tu zvezde, kot so Helena Blagne…”.

(Zlatkovo bližnje srečanju z bobnom)